ptič z juga

Današnja sobota se je začela prav lepo. Radio me je zbudil okoli osme ure zjutraj. To je že pravi luksuz (ponavadi se vsa zaspana skotalim iz postelje že kakšnih 15 minut pred šesto)! Zbudila sem se naspana, sita in pozitivno razpoložena. Sledil je jutranji obred (zobje, obraz, menjava oblačil...) in nato misel na zajtrk. Začuda nisem bila lačna in sem ga preložila za nedoločen čas.

Potem sem pospravila po kuhinji. Ja, ko imam preveč časa počnem tudi to. Mama me je že zadolžila za "kuhinjska opravila" v naslednjih 2 mesecih. Sprva sem se malo upirala, potem pa je pokazala bankovec za 20€. Opa, za to se pa splača tudi posodo pomiti! Pristala sem torej na dogovor.
Kazalec se je med tem že premaknil proti številki 11. Naenkrat sem zaslišala korake na terasi. Slišala sem tudi neznan glas in očeta. Le kdo bi lahko prišel na obisk v soboto dopoldne? Počasi sem se odpravila proti oknu in...

(Zvonko je očetov bratranec. Ko sta bila majhna, sta bila baje najboljša prijatelja. Cele počitnice sta bila skupaj kot da bi bila brata. Potem se je Zvonko poročil in preselil na Primorsko. Sama sem ga videla približno 3-krat v življenju, vendar je še to preveč. Po poklicu je pediater in zelo rad mi daje nasvete glede mojega zdravja. Bolj tečnega človeka v življenju še nisem srečala).

...in zagledala Zvonkota. Pa ne no! Nočna mora me je tokrat obiskala na domu. Vsa nejevoljna sem se odpravila na teraso. Pred tem sem seveda še vadila obrazno mimiko in razmišljala ali ga naj grem sploh pozdraviti. Nekako mi je uspel "nasmeh navdušenja". Nisem bila ravno prepričljiva, a vseeno.
Stopila sem na teraso in pokazala svoje igralske sposobnosti. Zvonko me je bil "zelo" vesel. Najprej me je vprašal nekaj osnovnih vprašanj (v katero šolo hodiš, kako boš zdelala letos, koliko si že stara, kaj boš študirala... ). Jaz sem seveda pridno odgovarjala. Potem je povedal še o tem kako on živi, kaj počne, zakaj je prišel, kako nas je bogrešal in bla, bla, bla.
Seveda pa tudi tokrat ni šlo brez zdravstvenih nasvetov. Rekel je, da sem malo shujšala (ja seveda! Pet let me že ni videl, zdaj pa ugotovi, da sem "shujšala") in nato dodal da bi bilo še kaj postoriti za zdravo telo. Vsak dan naj bi se gibala ne vem koliko minut in popila ne vem koliko vode. Ker vem, da se njegovi pridigi ni moč izogniti sem samo pridno kimala in mu dolivala vino (upala sem da mu bo ta čudežna tekočina preusmerila misli drugam). Prišel je tudi do sklepa kako vsesplošno uporabna je zdravstvo in me začel nagovarjati, da naj grem študirati medicino. Njegovo lakoto sem potešila z nasmehom. V mojih mislih pa medtem...

(ah Zvonko, Zvonko. Še vedno se nisi spremenil. Zanima me kdaj se bo rodil človek, ki bo zbil tvoj ego. Če bi malo pogledal sebe, morda ne bi opazil toliko napak na drugih. Morda pa misli, da smo mi vsi slepi in nismo opazili trebuha, ki mu visi čez rob hlač, pobarvanih las in potu, ki mu teče po čelu. Tudi on si bo moral priznati, da se stara - kot vsi na tem svetu.
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da ima vedno kaj za pripomniti glede moje postave. Lahko bi rekel tudi kaj svoji hčeri, ki je mimogrede še kakšnih 10 kilogramov težja. Ne vem sicer ali je kaj shujšala ali ne. Morda pa je šla na lipostukcijo in je ravo zato ni danes tukaj...)

Po kakšnih dveh urah poslušanja njegovega visokega glasu s primorskim naglasom, se je odločil da je bilo dovolj moraliziranja. Vstal se je in se odpravil proti avtu. Predno je odšel pa ni pozabil povedati svojega znamenitega stavka: "Anita, ti si mi najljubša nečakinja (pa pi*da, saj ni moj stric, no!). Če boš upoštevala moje nasvete, boš še daleč prišla." (Yeah, right.)

Zvone si zdaj najbrž misli kakšno božje delo je naredil s svojimi nasveti. Če povem po resnici, ga polovico časa sploh nisem poslušala. Sicer pa njegov samogovor v meni ni premaknil ničesar. Jaz se v svoji koži počutim dobro in zakaj bi se spremenila. Če mi bo bog naklonil srečo, bom
svojega "strica" videla šele čez kakšnih 5 let.

Optimistična sobota je tako postala soparno zatežena. Celo grmeti je že začelo v našem koncu.