obhajilo (ali ko iščeš črne spodnje hlačke)

Včeraj nisem imela niti časa niti priložnosti, da bi kaj zapisala na blog. Moja najmlajša sestrična je prejela svoj drugi zakrament. Vse skupaj se je začelo ob desetih in trajalo do poznih večernih ur.

Budilka me je že zgodaj vrgla iz postelje. Morala sem še namazati rolade, ki sem jih spekla za "pojedino". Potem je sledilo raznišljanje kaj naj sploh oblečem. Končna odločitev so bile črne hlače, ki pa resnici na ljubo, niso najbolj primerne zame. Ko se prepognem, se že tako prenizek pas premakne (hm...) še nižje? Iz hlač mi tako gledajo spodnje hlače. Če bi bile črne, se to sploh ne bi opazilo.
Kot nalašč imam v omari samo bele spdnje hlače (takšne neprivlačne in gromozanske kot Bridget Jones). Večino sem jih dobila od babice za rojstni dan.
Okoli pol devetih sem zato že bila v Sparu, da si kupim črne hlačke. Imeli so kar si želiš - od nogavic pa do kap - le spodnjih hlačk ni bilo! Vsa besna sem zaklela trgovino in se optimistično odpravila k najboljšemu sosedu (v Mercator). Tam je bilo malo bolje - iskanih predmetov na pretek, le črne barve ni bilo...

Obupala sem in začela razmišljati, zakaj hudiča so hipermarketi ob nedeljah odprti, če pa nimajo stvari ki so nujne za življenje. Naj grem brez spodnjih hlač v cerkev ali kaj?
Potem sem se spomnila, da imam še eno železo v ognju - trgovine Tuš. Po petih minutah hoje sem prisopihala tja in na polici zagledala lepe črne spodnje hlačke. Jeeeeey! Kupila sem jih, doma oprala in posušila ter odšla na obhajilo.

Hvala Tušu (in Teji Stuša, :P)