mogoče Švica?

Prejšnji vikend sem zamudila kar nekaj stvari. Že od začetka leta sem imela v načrtu izlet (oziroma ekskurzijo) v Švico. Cena (150€ - vse vključeno) za 3 dni res ni bila pretirana. Odštevala sem mesece, tedne in dneve, do tega pomembnega dogodka. Vendar pa je debeluška v petem mesecu tega leta lenarila. Zato je torej morala ostati doma in popraviti določene ocene, ki niso izgledale lepo v redovalnici.
Kot vedno, se tudi "obvezni" načrti niso obnesli. Knjige in zvezki so počivali, jaz pa sem počela druge reči (trenutno se res ne spomnem kaj je bilo to). Na šolo sem se spomnila šele v nedeljo (malce prepozno, ja). Večino dneva sem najbrž preživela za računalnikom (ja kje pa drugje!).
Še včeraj sem bila jezna sama nase, ker načrti niso bili izpeljani, tako kot sem si jih zamislila v začetku leta. Zakaj hudiča sem ostala doma (učila se seveda nisem), ko pa bi lahko bila popolnoma drugje. Arghhh, zakaj?

Potem pa danes kar naenkrat... šok. Oče mi reče: "Veš, jst grem konc mesca v Švico. Mam nekakšno službeno potovanje. Ka bi šla ti zravn? Sej so zdj počitn'ce, ne...?"
-tišina-
V mislih sem še enkrat prevrtela zvočni posnetek, ki se je shranil v možganih. Sledila je analiza, preverjanje če sanjam in zmedeno mežikanje z očmi. Ker je vse skupaj trajalo malo dlje kot običajno, je oče vprašal: "A me ti sploh poslušaš? Joj, potem pa rečeš da sem jaz odsoten..."

Ah, ati ati, seveda sem te poslušala. Mnogo bolj poglobljeno, kot si mislil. Razmišljala sem o tem, da je vse skupaj naključje in na koncu prišla do sklepa, da je to usoda.
Kolikor hitro se je dalo sem prikimala in seveda dodala, da komaj čakam na dan odhoda.
Ati je z nasmehom odvrnil, da mora vprašati še šefa, ampak misli da ne bo problemov.

Zdaj pa držite pesti!