čuden dan (ali ko se uprem očetu)

Če kateri izmed pregovorov prezpogojno drži za našo družino, potem je to tisti o sorodstvu - saj veste - žlahta strgana plahta (ali kako že gre...). V zadnjem času je v ospredju predvsem odnos tašča - snaha. Raje ne bom razlagala o teh stvareh. Vzelo bi mi namreč preveč časa in potrpljenja.

Danes je moja babica (očetova mama) praznovala rojstni dan. V sredini maja je dopolnila 80 let. Ja, že kar nekaj časa tepta travo na tem svetu. Oče jo seveda obožuje in v njegovim očeh je najmanj svetenica. Sicer pa je v večini primerov podobno.
Mama trdi ravno nasprotno in jo primerja z najhujšimi bitji tega sveta. Komu sedaj verjeti? Do mene je bila vedno prijazna - včasih celo pretirano. Vendar pa kljub temu ne vem kaj se je dogajalo pred mojim rojstvom. Mama načeloma ne laže, prav tako ne oče. Občasno pa rada prikrojita resnico v svoj prid.
Nekaj časa sem bila nevtralna, potem sem nasprotovala obema, trenutno pa sem v maminem štabu. Nekako me je prepričala s celodnevnim "pripovedovanjem kako je bilo v preteklosti", da sem popustila.

No, nazaj k stvari. Danes naj bi naša "družina" (aha, seveda) imela nekakšno jubilejno kosilo. Ker sem itak ljubiteljica družabnih dogodkov in prijetnih srečanj, sem nazadnje ostala doma. A sem zato nesramna? Oče mi je zatrdil, da si bom to odločitev zapomnila. Morda pa res. Si že predstavljam poglede v stilu "poglej jo nesramnico - ni prišla". Strah mi vzbujata predvsem očetovi sestri. To je edino zaradi česa imam slabo vest. Babica bo na mojo odločitev kmalu pozabila (če ne zdaj, pa potem ko... - ah, bom raje tiho).

Na kosilo sta vseeno šla sestra in oče. Ko se bosta vrnila, bom poročala o dogodku. Sestra si namreč zapomne vse najmanjše podrobnosti - od izrazov na obrazu pa do tega kakšen je bil pribor.