trgatev

Pravijo, da tisti Slovenec ki nima svojega vinograda, enostavno ni pravi Slovenec. Bo že držalo. Slovenija je dežela vinogradov (in gozdov).
Vinograd, ki je zdaj v očetovi lasti je prvotno pripadal dedku. Uradni prepis sta naredila kakšni 2 leti nazaj. Fora je v tem, da se mojima tetama še zdaleč ne sanja, kdo je lastnik. Zanimivo bo videti njuni faci, ko bomo brali oporoko (a ni to enkrat v roku dveh mesecev?). Obe sta namreč želeli ta košček zemlje zase, da bi prodali in s tem zaslužili, čeprav nikoli nista prispevali niti centa. Pa bomo raje kdaj drugič o tem.

Imeli smo se lepo, zahvaljujoč super vremenu in dobri volji. Ati je zadovoljen s količino in kvaliteto pridelka. Vsi ostali pa prav tako.

Tu je nekaj fotk:

naš vinograd (kako je nebo modro!)

"izropane" trte

sosedova zidanica - tu se lepo vidi kako strmo je pobočje

še pogled med vrstami, ki vodijo več 10 metrov daleč

naš pridelek - 400 trt je dalo 750 litrov mošta

Fotografije so posnete s setrinim SE K320i. Sej vem - podn. Iščem sponzorja, prostovoljni prispevki dobrodošli :)

dedek je obvisel

Zgodba o možu in ženi
Četrtek, 6. september je bil lep dan za mnoge. Starejša gospa blizu osemdesetih let je vstala po nekaj minutnemu kikirikanju petelina. Kot vedno se je najprej počesala in uredila, nato pa odšla v trgovino. Zase in za moža je kupila isto kot običajno - pol kilograma kruha, margarino in jogurt. Med potjo domov je srečala sovaščanko in spregovorila nekaj besed z njo. Potem je pozajtrkovala in se odpravila na vrt. Kljub svoji že častitljivi starosti je še dovolj vitalna in samostojna, da sama skrbi zase.
Potem je prišel ven njen mož. Pomagal ji je pri pobiranju fižola. Tudi on je že imel lepa leta - 75 pomladi je preštel. Razen občasnih nestrinjanj sta se kar dobro razumela. Gospa je odšla kuhati kosilo, gospod pa je malo posedel zunaj. Na dež se je pripravljalo. Okoli enih popoldne sta pojedla kosilo in nato igrala karte. Zunaj je lilo kot iz škafa, zato sta poiskala sodobno obliko razvedrila (beri: televizijo). Gospa je medtem še pomila posodo. Mož se je po počitku oblekel in šel ven. Dež je ponehal in posijalo je sonce.
Žena je pogledala svojo telenovelo in začela pripravljati večerjo. Začelo se je temniti. Vedela je, da se bo soprog vsak čas prikazal in zato je pripravila mizo. Bilo je že pozno. Odšla je na dvorišče in poklicala moža. Ni se oglasil. Nekajkrat je še poskusila, nato pa si je oblekla jopico. Hladen zrak je božal njen zguban obraz. Sprehodila se je po vrtu in prišla do drvarnice. Bila je odklenjena. Vedela je da je mož v bližini, saj so vrata drugače zaprta. Vstopila je ... in zagledala soproga. Visel je na vrvi, ta pa je bila pritrjena na tram. Da, obesil se je. Popadla jo je panika. S tresočim glasom ga je nekajkrat poklicala, a odgovora ni bilo. S solzami v očeh in hitrimi koraki je odšla v hišo. Telefonirala je hčerki, ki je stanovala najbližje. Šla je pred hišo in se sesedla na klop. V šoku je pričakala rešilce, hčero in policijo.

Igrali so:
mož, soprog, gospod = moj dedek
žena, soproga gospa = moja babica
hčera = moja teta
sovaščanka = soseda, ki stanuje pri kapelici
rešilci, policija = saj jih poznate

Prve žrtve očitno padajo. Dedek se je opogumil in opozoril na porazno stanje, ki traja v naši "družini". Od nekdaj sem vedela, da sem pristala pri napačnih ljudeh. Štorklja je pač zgrešila dimnik ali dva. Jebeš, tak pač je.
Zamerim mu (dedku). On bi moral biti na mojem pogrebu in ne obratno. Vem, nisem imela poguma in niti zdaj ga nimam da bi storila to. Mami bi se zmešalo in bi pristala v norišnici, ati bi si na sence pritisnil pištolo, sestra pa bi preostanek življenja prejokala ali pa bi postala odvisnica.
Rada bi se rešila tega sveta, ker mi je brezveze živeti. Prosim vas, ne me prepričevat kako je življenje super in kako lahko uživamo, ker to ni res. Pa saj se ne bom ubila. Vsaj zaenkrat (še) ne.

Glede dedka pravijo da se je ubil zaradi bolezni. Kakor je meni znano, razen operacije žolčnih kamnov ni imel drugih posegov. Vedel je, kako super se razumemo pri nas doma. Mislim, da je delno krivo tudi to.
Sicer pa imata levji delež pri tem dogodku moji teti. Tako vsaj pravi mami. Pravi, da ga nikoli nista marali in sta ga podcenjevali. Res je, da ni imel izobrazbe, toda zato si ni bil sam kriv. Med vojno so mu ubili očeta in ket tretji najstarejši je moral poskrbeti za mamo in ostalih 7 otrok. Srce se mu je paralo, ko je gledal nehvaležni hčeri in sam bog mu je namenil tretjega otroka - mojega očeta. Učil ga je stvari, ki jih je znal in bil pri tem ponosen nase.
Dedek je bil res dobrega srca, ampak najbolj skriti kotički so ostali zagrenjeni. Naučil me vožnje s kolesom, pa skupaj sva pobirala lešnike, on je bil tisti ki je hotel da grem v glasbeno šolo. Kljub vsemu mu zamerim.

adijo počitnice, dober dan šola

Kako naj začnem to objavo? Ja, zadnji dan počitnic je in nevem kaj naj rečem. V bistvu vem - prehitro so minile. Vem tudi da nisem vesela. Pa tudi razočarana ne pretirano. Pogrešala bom prosti čas, ki sem ga zapravila na računalniku, pa brezciljno razmišljanje in nešteto minut spanja. Učenje mi nič kaj pretirano ne diši, a slednje je pač nujno zlo. Letos gre namreč zares (3.letnik), sezona lova na ocene se začenja.
Glede veselja. Pravzaprav ga ni. Je samo nestrpno pričakovanje novih dogodkov (filing da se nekaj dogaja v lajfu) in občutek socializiranosti. (komplicirano, ane?)

Včeraj pa je bil lov na šolske potrebščine. Kakšna norišnica, človek kar ne more verjeti. Trgovina DZS-ja nabito polna, kot da bi bilo 70% znižanje. A vseeno sva se z mamo podali v boj. Koliko toplote in telesnih vonjav je bilo zgoščenih v tako majhnem prostoru. Prijatelj Matic bi rekel: "Kle je pa zrak ful gost." (mogoče vam ni smešno, je treba v živo slišat)
Anyway, mama je kmalu obupala in me zapustila. Zagledala se je v izložbo s čevlji. Jaz pa sem se naslednji 2 uri prerivala med prvošolčki, ki se niso mogli odločiti ali bi imeli na torbi batmana ali spidermana. A na koncu mi je le uspelo nabrati vse potrebno. Pozabila sem edigs, ampak tudi brez njega bom preživela.

Zdaj bo pa potrebno še malo pospraviti sobo. Ne upajte preveč, čez 2 dni po ponovno razmetana. V neredu se pač bolje znajdem :D

P.S. V novem šolskem letu vam želim čimveč uspehov in da bi našli svoj smisel življenja. Pa zdravja in ... (ups, to je pa že skor tako kot za novo leto). Fajn se mejte v šoli (oziroma na faksu (oziroma v službi)).

danes kuha Dr. Oetker

Mama ima danes rojstni dan. Vsa gospodinjska opravila zato mirujejo. Vsaj enkrat letno si vsaka gospodinja zasluži "day off"!
Danes zato kuha Dr. Oetker.

Aja, najboljši sosed ponuja 40% popusta, drugače itak ne bi kupili te nezdrave hrane. Občasno pa takšno ameriško kosilo ni preveč škodljivo. Vsaj upam da ne. Okus ni tako slab.

priplavala nazaj

Helou, helou! Vrnila sem se že včeraj (tako kot sem tudi obljubila), a sem najprej morala "napisati" blog domačim (beri: povedati kako je bilo na morju). Moje pripovedovanje se je zavleklo pozno v noč.
Domačim res ni bilo težko razložiti kaj vse se je zgodilo. Zdaj pa sem pred dilemo. Povedati po resnici in pokazati fotke ali se raje nekaj izmisliti in še naprej ostati "anonimna"? Če storim prvo, bom zapisala vse, brez dlake na jeziku, v kolikor pa uporabim drugo možnost bo zapis bolj suhoparen. Sami presodite kaj sem spackala...

Na kratko: delavnice so bile super; "skupni večeri" zanič; kopanje&vreme OK; zredila se nisem :), čeprav sem jedla 5x na dan;

Na dooolgoo:
Na morje (oz. aktivne počitnce) sem se odpravila z mešanimi občutki. Najbolj sem se veselila tega, da bom lahko cel teden (cel teden!) preživela brez kričanja, brez obtoževanja in prepirov, brez prijateljev in računalnika, a mi kljub temu ne bo dolgčas.
Kljub temu pa je v glavi prevladovala ena sama misel. Kako se bom vključila v družbo? Večkrat sem že povedala, da težko navežem stike z vrstniki. Pri slednjem me ovira predvsem to, da se ne počutim dobro v svoji koži (btw, zato tudi hujšam). Ko se s kom pogovarjam, imam vedno občutek da me sogovornik ocenjuje in gleda zviška. Tega se nikakor ne morem znebiti. Druga ovira je ta, da sem zaprta vase. Nerada razlagam o svojih občutkih, o dogodkih in svojem življenju nasploh. Odkar pišem blog, mislim da sem bolj komunikativna in odprta. Pa tudi scer raje pišem kot govorim.

Kje sem zdaj ostala? Aha. Na morje sem prispela proti večeru. Najprej formalnosti - ime, priimek, osebni dokument - nato pa sem dobila številko sobe. S potovalko sem se vzpenjala po stopnicah in se vse bolj približevala zvoku smehljanja. Na hodniku so (predvidevam) sedeli moji vrstniki in se veselo pogovarjali. Ko so me zagledali so malo utihnili in (najbrž) čakali na pozdrav ali kaj podobnega. Bilo jih je okoli 15 - morda manj. Na hitro sem jih pogledala in se odpravila naprej po hodniku. Nisem jih pozdravila, enostavno ni šlo. Čutila sem kako mi je obraz rdeči in silovito odprla vrata sobe. Bila sem na varnem, kajti bila je prazna. V trenutku sem bila spet "normalna". Izbrala sem si posteljo in se malo razgledala. Kmalu je vstopila sošolka in se mi vrgla v objem. Bila je vesela, da sva skupaj v sobi, jaz pa srečna ker vidim znan obraz. Potem sva šli na hodnik in se pogovarjali. Tudi njej je bilo neprijetno, ker ne pozna nikogar razen mene. Sledila je večerja in po njej skupinski večer. Malo smo se predstavili med sebej in podobno. Bilo je kar prijetno. Potem smo se poslovili in sledil je nočni počitek. V sobi sem bila sama. Vsi ostali so se na hodniku družili med seboj. Vem, lahko bi šla ven, lahko bi se pogovarjala, a raje sem sem vključila mp3 in zaspala.

Ostali dnevi so potekali tako: zajtrk ob osmih, skupinsko delo do kosila, kopanje po kosilu in družabe urice po večerji. Najbolj sem uživala v delavnicah. Naučila sem se res veliko novega in koristnega iz različnih področij. Oh, kaj bi dala da bi se lahko celo leto učila na takšen način. Dobila sem celo malo več poguma da se vpišem na medicino. A, nič še ni odločeno.
Pri kopanju sem ugotovila, da še vedno znam plavati in da bo potrebno še shujšati. Pomembna ugotovitev je tudi ta, da v vodi nisem nič bolj družabna. Sicer pa je bilo kar OK - morje čisto, voda topla, le sonca ni in ni bilo.
Nočna mora se je začela po večerji. Družabni večeri so bili najtežji del dneva zame. Organizatorji naj bi pripravili tematske igre za vsak dan posebej (baje, da so imeli v mislih takšne, ko vseh 50 udležencev sedi v krogu). A mladi mojih let si tega seveda ne želijo. Kdo bi se večer za večerom rad igral? Brez veze, pojdimo raje na žur! Tako so načrti organizatorjev hočeš/nočeš odpadli. Alkohol je tekel v potokih in zvočnike je skoraj razneslo. Naj samo poudarim, da so bile prvi dan vse škodljive substance prepovedane in obvezen nočni mir po 23. uri. A če si šel mimo nadzornika s piksno pira se ti je prijazno nasmejal in ni rekel nič. Zakaj je potem prvi dan povedal hišni red? Da ni bilo dolgčas?
Anyway, nobenega izmed "družabnih večerov" se nisem udeležila. Priznam, lahko bi se. A zakaj hudiča bi se nalivala z alkoholom in ostalimi substancami? Da bi bila cool, da bi bila družabna in sproščena? NE, raje takoj umrem! Saj vem, zdaj sem pa jaz tista ta čudna.
Morda pa bom kdaj v prihodnosti spremenila svoje mnenje in se bom še smejala temu zapisu. Saj poznate tisti rek o zarečenem kruhu, kajne?

Ne da se mi več pisati, čeprav imam še marsikaj za povedati.

P.S. Izbrala sem prvo možnost, a brez fotk.

(od)pakiram še danes

Ja, pa je prišel tisti dan. V določenih trenutkih sem si želela, da ne bi prišel tako hitro (ali pa nikoli), večinoma pa sem komaj čakala nanj. Polna pričakovanj in optimistično razpoložena srkam topel čajček. Za en teden se bom torej odpočila od kričanja, od problemov, od izoliranosti. Malo čudno se sliši, saj vem.
Že od ranega jutra hodim po hiši in spravljam stvari v kovček. Včeraj sem sicer že malo začela. A vse skupaj bolj tako, površinsko. Danes gre zares. Pravkar razmišljam kaj bi še vzeti s seboj. Kovček bo počil po šivih, a kljub temu bom kaj pozabila.


Torej dragi moji. Privoščila vam bom en teden pavze. Na morju najbrž ne bo tako enostavno priti do računalnika. Če pa bo kje kakšna možnost, bom seveda takoj začela blogat. Uživite!

P.S. Vrnem se sedemindvajsetega - Avgusta, kakopak!

misija: kopalke

Tisti, ki dokaj redno spremljate moj blog veste, da se v ponedeljek odpravljam na morje. Slednje je bilo tudi glavna motivacija, da sem v zadnjem mesecu izgubila 7 kilogramov. Okej, res je da so mi hlače prevelike in da mi majčke lepše pašejo. Toda resnici je potrebno pogledati v zobe oči. Kjub vsem naporom, moje telo ni izklesano kot bi si želela. Saj vem, saj vem - morala bi res garati in to več kot borih 30 dni, od katerih sem jih 15% "prešpricala". Po drugi strani pa se spet oglašajo tiste angelske misli, ki pravijo: "Saj veš debuluška. Nihče ni popoln. Dobro veš da si tudi ti nihče." (Priznam, preplonkala sem: Nobody's perfect. I'm nobody.) Da, najbolje se je tolažiti. In se smiliti sam sebi. V tem sem presneto dobra.

No, kakorkoli že... Misija: kopalke je zaključena. Uspelo mi je dobiti dva dokaj ugodna modela (dodatna posezonska znižanja znajo biti še kako koristna) .V bistvu se med seboj razlikujeta zgolj v barvi in spodnjem delu. En par je črn in z navadnimi hlačkami, drug pa je rdeč z brazilkami.

Tu je še slika. Mimogrede, na meni ne zgledajo niti pol tako dobro kot na njej.
P.S. Če se boste naslednji teden kaj potepali po slovenski obali, upam da me ne boste srečali. Vsaj ne v kopalkah.

The Big Red Button Game

Če vam je dolgčas, se malo poigrajte... (btw, ko boste končali lahko začnete ponovno)



Put The Big Red Button on your site

prenova stanovanja & rezultati hujšanja

Mama ravnokar ureja vso potrebno birokracijo za odobritev kredita. Lahko bi ga že imela v rokah, če ni bi bil ravno čas dopustov. Kaj moreš, je treba pač počakat, da se odvetnica vrne iz počitnikovanja. Ker sva torej zaenkrat bolj na tesnem z denarjem, sva stanovanje začeli preurejati kar sami.
V soboto sva odstranili stare tapete, naslednji dan pa sva nalepili nove. Zdaj razumem, zakaj ljudje samo belijo stene. Za "preobleko" 3 sten sva potrebovali več kot pol dneva. Ne vprašajte kako dolgo sem pospravljala kar je ostalo. Pa saj je bilo kar zabavno. Pod starimi tapetami sem odkrila zanimivi karikaturi (predpostavljam, da sta delavca narisala drug drugega). Mogoče ju slikam in dam na blog. Včeraj sva načrtovali še barvanje oken, a enostavno nisva uspeli.
Poleg prenavljanja stanovanja, je prejšnji teden minil v znamenju tekanja po trgovinah. Iskali sva primerno pohištvo in kuhinjo. Seveda gre ponovno za najugodnejšo varianto. Na koncu je bilo nekako takole: kuhinja, miza in stoli iz Mercatorja, spalnica in predsoba iz Lesnine ter dnevna soba iz Rutarja. Kopalnica in shramba zaenkrat osteneta takšni kot sta.
Jutri pridejo montirati spalnico. Seveda sem zopet jaz dežurni ključar (mama je v službi).

Danes je točno en mesec, odkar sem zares začela hujšati. Rezultati...? Rezultati so in to pozitivni, a vseeno preskromni. Pa saj veste kako pravijo - bolje vrabec v roki... - kako že gre?
Torej, na dan začetka hujšanja sem imela 79,6kg. Danes zjutraj pa 72,5kg. Če mi je ostalo še kaj matematičnega znanja, mislim da sem shujšala 7 kilogramov. In če se ne motim, je moj ITM še vedno previsok. Saj vem, to ni realni pokazatelj in bla bla bla. Ampak še vedno sem predebela. Predebela, da bi bila sproščena, družabna in samosvoja. Do nadaljnega bom še vedno "družbeni privesek".
Kako pa se rezultati kažejo v praksi? Majčke niso več tako oprijete kot so bile nekoč, hlače so mi prevelike in pas je zategnjen bolj kot je bilo možno včasih. Še vedno pa bo debeluška prehodila in preiskala 8 trgovin, da bo našla oblačila zase.

kaj je počela debeluška?

Na kratko: študentsko delo, dokončna prekinitev zavezništva z očetom, nakup stanovanja

Na doolgo:
Debeluška je prvič (no, če ne štejem podaje kupončkov za hrano na neki prireditvi) v svojem življenju delala preko študenta. Izkušnja je bila zelo pozitivna - v smislu samostojnosti, ipd. Delovno mesto, je bilo oddaljeno približno 15 km. Tam pa je bilo potrebno priti po načelu "znajdi se sam". Dvakrat sem šla z avtobusom, petkrat s kolesom, ostalih petkrat pa me je peljala mama. Vse skupaj je bilo koristno tudi zame. Cel dan sem bila na nogah. Uspelo mi je izgubiti približno 2 kg.
Delala sem v trgovini z oblačili, igračami, kozmetiko in nakitom. Najtežje je bilo prva dva dni, ko nisem imela pojma kje je kaj. To je bila delno tudi krivda šefice. Ko sem prišla, mi je rekla samo: "To je ženski oddelek, to je moški oddelek, tam je pa za otroke. Zdaj pa zloži tiste hlače." Toda z veliko spraševanja, prelaganja kupov in zlaganja, sem bila po 5 dneh že popolnoma domača. Najraje sem imela stranke, ki so točno vedele kaj želijo in če tega nismo imeli, so pač odšli. Težavneje je bilo s tistimi, ki so "samo gledali". Neprestano sem jih morala nadzirati (da si nebi česa nezakonito prilastili).
Nekaj stvari pa me je tudi motilo. Če sem šefico kaj prijazno vprašala, me je odslovila z besedami "nimam časa". Ko pa ji je postalo dolgčas, mi je začela na dolgo in široko razlagati kje najdem določena oblačila. OK, pa naj bo po tvoje. In še ena stvar. Zmenili sva se, da bom delala do 15. avgusta. Potem pa mi včeraj reče: "Veš, jaz te zdaj več ne rabim. Zdaj imam čas in bom jaz delala namesto tebe. Denar ti bom nakazala na tvoj račun. Pa lepe počitnice."
Če povem po resnici, mi je delo začelo ob določenih trenutkih kar malo presedati. V enajstih dneh sem zaslužila 180 EUR. Ni slabo!

Glede zavezništva z očetom... Ne vem kaj sem že napisala o tej tematiki in česa še nisem. Enkrat, ko bom imela res obilo časa, neverjetno veliko volje in ko bom umirala od dolgčasa, bom napisala celotno zgodbo. Naj povem samo to, da mama in oče živita ločeno, čeprav živimo v isti hiši. Kako to? Ne pogovarjata se (razen ko drug drugega obtožujeta), ločeno spita in plačujeta položnice, ati pa hodi na kosilo k svoji mami.
Marsikoga bi stvari navedene zgoraj strle. Jaz sem vsega tega že navajena. Ponavadi sedim v kotu in nemo opazujem. Trenutno sem na mamini strani, do pred kratkim pa sem bolj držala z očetom. Vendar je storil usodno napako...
Nikoli nismo imeli veliko denarja, ampak smo se iz meseca v mesec kar lepo preživljali. Veliko je bilo stvari, ki si jih nismo mogli privoščiti, a smo kljub temu živeli življenje srednjega sloja. Nikoli nismo šli na morje za več kot teden dni. Letos pa se je ati odločil, da gre v vsakem primeru na morje. Rezerviral je hotel (polpenzion) in 2 tedna vnaprej prigovarjal mamo sestro in mene, da naj gremo z njim. Sestra je rekla da bo šla, ampak šele zadnjih nekaj dni. S to odločitvijo si je predvsem obetala nove kopalke. Midve z mamo pa sva bili absolutno proti. Namesto, da gre na morje, naj raje plača položnice (če povem po resnici, smo kar globoko v dolgovih)! Neee, on bo raje zapravil 700 EUR, da bo sam hodil po plaži. Naj povem še to, da nikoli ni bil "nor" na morje. Točno vem, kdo mu je predlagal to čudovito idejo.
Zgodilo se je torej tako, da je ati šel sam na morje za 10 dni, sestra pa se mu je pridružila zadnje 3 dni. Vseeno pa ni dobila novih kopalk.

Mama je že dalj časa hotela postranski vir zaslužka. Plača, ki jo ima tenutno, pač ne zagotavlja zadostne vsote za preživljanje dveh srednješolk. Enkrat sem že pisala o tem, da namerava kupiti kafič. Vendar iz tega ni bilo nič. Kljub nešteto prevoženim kilometrom, vsaj petdeset ogledov in na desetine različnih kalkulacij. Vse brez uspeha.
Pred kratkim pa se ji je nasmehnila sreča. Stanovanje skoraj v središču mesta, 60m2, neopremljeno, cena 60.000 EUR. Odlična priložnost. Povrhu vsega se zna mama odlično pogajati. Končna cena je bila 55.000 EUR! Neverjetno kaj (s tem ne mislim na ceno, ampak na mamine pogajalske sposobnosti)? Tudi sama sem prispevala nekaj malega, ostalo pa seveda kredit. Kupili sva ga na skrivaj. Sestri in očetu nisva povedali še ničesar. Enkrat bom res razložila zakaj.

To bi bilo uglavnem vse.

ko Google "pozabi" tvoje geslo

Waw, uspelo mi je! No, lepo od začetka.

Odkar se je na Blogger možno prijaviti kar z Google accountom, sem to z veseljem uporabljala. Itak živimo v svetu, kjer je preveč kod, gesel in različnih identitet. Nikoli nisem pomislila na slabost takšne storitve. Vse večji monopol Googla ni OK, to sem občutila na lastni koži.

Tam nekje okoli 20. julija sem želela spisati novo veleumo objavo, ki sem jo delno že sestavljala v svoji glavi. Kot običajno grem na vstopno stran in vtipkam uporabniško ime in geslo. Malo počakam... Pojavi se sporočilo v smislu "geslo in uporabniško ime se ne ujemata". Mislim si OK, malo sem se zatipkala. Ponovim prejšnji postopek, tokrat z večjo previdnostjo. Sporočilo izpred nekaj trenutkov se ponovi. Priprem oči, zmedeno pogledam in poskusim znova... in znova in ponovno, pa še enkrat in še nekajkrat. Sporočilo se ponavlja.

Včasih pride do motenj in napak tudi pri "tavelikih". Rečem si, da bom poskusila ponovno čez nekaj časa. Medtem pa malo surfam po internetu. Ker se tovrstno opravilo ponavadi precej zavleče pri meni, popolnoma pozabim na blog in vse ostalo.
Potem poskusim naslednji dan. Sporočilo ostaja enako. Pregledujem vsako črko posebej in čedalje manj mi je jasno vse skupaj. Potem grem na Gmail, tudi tam poskusi ne obrodijo sadov. Da bi pozabila geslo, ki ga uporabljam večkrat dnevno je nemogoče. Taisto geslo uporabljam še na forumu, tam me uspešno vpiše. Poskusim še z druge strani. Sestrin in mamin račun normalno odpre. S požarnim zidom ali čemu podobnim ni nič narobe.


Potem se spomnim rešitve... t.i. "varnostno vprašanje"! Naj povem kakšno je? "Hrana, ki jo imam rada že od nakdaj...". Razmišljam in poskušam: pizza, pica, čokolada, cokolada, pomfri. A vse brez uspeha. Le kaj sem takrat mislila, ko sem si zastavila takšno vprašanje?

Potem za nekaj časa pozabim na težave, danes pa spet poskusim. Poglej, poglej. Čudežno se vpišem z geslom in uporabniškim imenom, ki ju znam natipkati že kar na slepo. Kaj je bilo narobe še zdaj ne vem. Očitno je Google malo "pozabil" moje geslo. Se je tudi vam že zgodilo kaj podobnega?

kriza...

Uf, tole hujšanje je težje kot sem pričakovala. Na začetku sta tista 2 kilograma kar odletela. Tehtnica očitno štrajka. Noče in noče se premakniti navzdol! Mojo misijo otežuje še čudovito poletno vreme. Če sem zunaj samo 5 minut, postane koža rdeča, kljub ZF 35. Občutljiva koža je še ena izmed stvari, ki sem jih "pobrala" po mami.

Torej mi ne preostane nič drugega kot potenje med štirimi stenami. Danes sem počela že skoraj vse. Trebušnjaki, hoja, sobno kolo, počepi. Bodite veseli, da v tem trenutku niste zraven mene. Vsa rdeča v obraz in prepotena tipkam objavo za moj ubogi blog. Naj ne omenim, da komaj sedim na stolu (ja, sobno kolo ni najbolj udobno), na nogah pa čutim vse mišice. Ah, kako je življenje lepo!

Dovolj pritoževanja. Debeluška bodi optimistična. Saj bo, saj bo. Predstavljaj si tiste kopalke na sebi... pa ne v tem trenutku! potem, ko boš shujšala.

Btw, danes zjutraj: 76 kg.

sobota, 14.

Čudna je tale sobota danes. Ne morem se odločiti ali je posledica včerajšnega "nesrečnega" dne ali zgolj preblisk. Navsezgodaj (beri: ob sedmih) me je zbudil sosed. Očitno je poslušal vremensko napoved in se odločil za jutranjo košnjo. Spanec je bil zato krajši za kakšno uro. Hvala.

Sledil je sprehod z Brikom, ki je zdaj postal že skoraj obvezen za dober začetek dneva. Sicer pa tega danes ni bilo v mojem načrtu. Naš dobri sosed pa je s kosilnico poskrbel, da sem vseeno razgibala telo.
Moram vam povedati, da od rojstnega dneva dalje zopet hujšam. Danes zjutraj se je tehtnica ustavila pri 76,4. Počasi se nižajo tele cifre. Saj veste kako je to (beri: življenje je težko). Z rezultatom nisem bila zadovoljna, zato sem še 30 minut kolesarila na sobnem kolesu. Okoli poldneva je vročina neznosna za razgibavanje na prostem.
Potem sem naredila kosilo. Mama si je zaželela pečen mlad krompir. Zavrtela sem se v kuhinji in v dobre pol ure je bilo postreženo. Sledilo je hvaljenje mojega dela (seveda z mamine strani). To je počela zgolj zato, da sem spekla dodatno porcijo krompirčka. Ob pogledu nanjo, se ji je nasmešek razlezel do ušes (OK, pretiravam). Pa naj še kdo reče, da debelost ni dedna! Mama si je po napornem kosilu privoščila počitek (mislim, da je še zdaj v vodoravnem položaju). Jaz pa sem pomila celotno posodo - tudi tisto z zasušenimi madeži - in pospravila kuhinjo. Še metla in čistilo za odtoke sta se znašla v mojih rokah.

Malo sem utrujena, vendar se ne bom vdala. Zvečer grem z Brikom spet v akcijo. Prehodila bova vsaj 7 km.

17 let, 171cm in 76,7 kg.

Na današnji dan pred sedemnajstimi leti je ob pol enajstih dopoldne na svet prijokala drobcena deklica. Sveže pečena mama je s strahom gledala zdravnike okoli sebe. Otročiček je bil popolnoma ovit v popkovino, koža pa je bila siva. Čeprav je imela za sabo že en porod, se je začela spraševati ali je res drugič postala mama. Deklica namreč ni zajokala. Po tridesetih sekundah, ki so se vsem zdele neznansko dolge, sem pokazala prve znake življenja. Sledil je jok. Tako mamin, kot moj. Če bi mama vedela kolikokrat v naslednjih sedemnajstih letih bo še slišala moje cmerjenje, takrat najbrž ne bi bila tako vesela.

Tako nebogljena sem bila takrat, danes pa stojim na lastnih nogah in se borim proti temu krutemu svetu. Ne maram rojstnih dnevov, ker je preveč hinavčine in neiskrenosti. Vsak ti vošči z besedami: "Vse najboljše za tvoj rojstni dan..." Kdo od njih sploh misli iskreno? Čestitka mora biti iz srca in ne samo zato, da pri poljubu povohaš kakšen parfum nosi slavljenec ali kaj podobnega. Najbolj me razjezijo "stiski" rok. Seže ti v dlan, ti pa imaš občutek, kot da bi držal umirajočo ribo. Obup! Jaz človeku raje ne čestitam, kot pa da bi to storila "zaradi lepšega".

Naj vam povem še nekaj. Imeti rojstni dan med poletnimi počitnicami ni tako enostavno. Če želiš organizirati zabavo, ti to vzame kar precej časa. Od šestih povabljenih, bosta 2 na morju, 1 ne bo imel prevoza, 2 bosta delala preko študenta... in ostali boste skoraj sami.
Prav zaradi zgoraj naštetih vzrokov, sem rojstni dan praznovala že v soboto, 7.7.07 (by the way - kul datum!). Saj je bilo kar v redu. Od povabljenih 6, so se "partya" udeležile 4 prijateljice. Malo smo šle na pico in tko...
V nedeljo pa je prišla na obisk še cela žlahta. Tako da nisem imela časa, da bi kaj napisala na blog. Mami sem pomagala pripravljati hrano in vse ostalo za obiske. Saj vendar ne moreš ponuditi kupljenih piškotov in juhe iz vrečke.

O darilih ne bi kaj preveč razpravljala. Nisem materialistka. Tudi če ne bi prinesli ničesar, bi bila zadovoljna. To je čista resnica! Najbolj sem bila vesela vijolice, ki mi bo popestrila sobo in dišeče sveče iz gela (sem že povedala, da sem nora na sveče?).
Denar, ki sem ga dobila pa bom najbrž posodila (prostovoljno?) mami. Načrtuje nakup stanovanja. Torej odpade nov mobitel... Bom še videla.

P.S. Dieta je šla zopet po gobe! Danes zjutraj 76,7 kg.

dan številka 2 (ali rezultati?)

Izteka se drugi dan mojega hujšanja. Vidni so rezultati, ki glede na moj cilj niso omembe vredni. Kljub temu sem vesela. Kilogram manj ni kar tako.

Vreme mi je prekrižalo današnje načrte. Zakaj julija, ko naj bi bil vrhunec poletja lije kot iz škafa? V takšnem vremenu ne morem pridobivati kondicije. Pogled skozi okno mi nič ne izboljša razpoloženja. Zgleda, da nas nocoj čaka še en naliv. No, vsaj rož mi ni potrebno zalivati.
Da povem še kakšno je bilo včeraj kosilo. Solata z veliko domišljije (stročji fižol + paradižnik + paprika + pol hrenovke + 2 rezini sira, prelijemo z navadnim jogurtom 1,3% m.m. in po okusu dodamo sol, poper, baziliko...). Danes pa je bila na jediniku običajna paradižnikova solata.

Optimističen duh je še vedno prisoten, čeprav počasi čutim, da me zapušča. Jutri bo težek dan. Speciti moram pecivo. Se bom lahko uprla skušnjavi?

dan številka 1 (ali optimizem)

Ponedeljek je nov začetek tedna, dan za nove podvige in čas, da začnem izpolnjevati svojo obljubo o hujšanju. Da pa bi prišla do željenega cilja ni dovolj samo drugačno prehranjevanje, ampak tudi bolj aktiven način življenja.

Budilka me je zbudila že od pol sedmih zjutraj. Tudi Briki (moj kuža) me je z začudenjem pogledal, ko sem ga privezala na povodec. Med počitnicami debeluška običajno spi vse tja do enajste ure dopoldne. Nekaj začetnih korakov po dvorišču in že sva bila na pločniku. Brik je od navdušenja mahal z repom, seveda pa ni pozabil označevati poti. Najbrž zato, da bova našla pot domov, če bi naju ugrabila zlobna čarovnica (tako kot pri Janku in Metki).
Sprehod se je zavlekel v 6-7 km dolg pohod, na katerem so me teniski pošteno ožulili (aaw, peče). Poleti itak hodim bosa, ko pa je potrebno nazaj v čevlje, je kriza. Naslednjič bom šla najbrž kar v natikačih.

Po sprehodu je sledil mlačen tuš. Vam povem, ni boljšega! Zdaj bo potrebno še pomiti posodo in do konca pospraviti sobo. Še prej pa zajtrk - lubenica in voda.

P.S.: ob priložnosti vam predstavim Brika in priložim njegovo fotografijo.

debeluška bo shujšala in pika!

^Ta stavek sem v svojem življenju izrekla že ničkolikokrat. Ampak tokrat gre zares. Zjutraj so se številke na tehtnici nevarno približale 80 kg. Zdaj pa dovolj! Tokrat bom res shujšala (in pika).

Če se dobro spomnim, mislim da hujšam že kakšnih 10 let. Ja, prvič sem opazila da sem debela, ko sem začela hoditi v malo šolo. Takrat so se začele tudi tiste družabne športne igre (saj poznate "boj med dvema ognjema"). Vedno sem bila izbrana med zadnjimi. Kmalu sem ugotovila zakaj.
V nadaljnem življenju se je vse to le stopnjevalo (kvadriralo, kubiralo...). Prišel je čas, ko sem zasovražila šport. A povem vam, da se vseeno nisem predala (kot nekateri drugi). V osnovni šoli sem redno telovadila, kljub svojim (ne)sposobnostim. Zdi se mi, da v 6. in 7. razredu nisem imela nobene neopravičene ure. Do danes sem že našla svoj najljubši šport (ne, ni ležanje pred TV-jem). To je badmintom. Res je, da ga že nekaj časa nisem igrala, ker je ati vse perjanice "spravil" na streho naše hiše. V bližnji prihodnosti jih namerava kupiti.

Torej zaključek: v življenju sem poskušila že vse mogoče, da bi izgubila kilograme. Kljub temu, da sem stara komaj 17 let, poznam vse diete. Nobena mi ni pomagala. Moja šibka točka je ta, da ko začnem jesti enostavno pozabim, da "hujšam". Druga slabost pa je čokolada. V določenih trenutkih (beri: PMS) bi zanjo tudi ubijala! Tokrat bom poizkusila drugače. Očitno je zmerna telesna aktivnost edina rešitev.

Obveščala vas bom o rezultatih.

a prideš?

Četrtek. Mislim kako imaš lahko party v četrtek? To je skoraj tako, kot da bi bilo v nedeljo.

Moji predragi sošolci in sošole so se spomnili, da bomo danes imeli razredni žur. Zakaj mora biti vedno po njihovo? Mislim, da vem odgovor. Glavno besedo imajo itak "popularneži", za mnenja dugih (beri: nižjega sloja, ki ni zabaven) pa se ne zmenijo. Potem pa te samo pokličejo in rečejo: "Veš, dans ob devetih je žur. Prinest morš 10€. A prideš?" Vsaj spomnili so se in me povabil. Saj bi vendar lahko sami imeli zabavo...

Ne bo me! Že zaradi tega ne, ker vem da se jih bo dve tretjini napil po pol ure. Potem me bodo seveda hotel prisilit, da bi tudi jaz pila. Ob kakšnih desetih bo že vsem dolgčas in potem se bodo spomnili najbolj neumnih for, itd.

Grem jaz raje gledat Jonasa.

poletni tabor

Skoraj vsake poletne počitnice okusim morsko vodo. Lani se to ni zgodilo, ker staršema ni uspelo dobiti dopusta v istem terminu. Tudi letos ne kaže nič bolje, zato bo očitno treba ukrepati na lastno pest...

Najprej sem razmišljala, da bi šla na letovanje z ZMPS. Po neuspešnem pregovarjanju prijateljic, da bi se mi pridružile, se je nasmehnila nova možnost. Tabor za Zoisove štipendiste. Hmmm... zakaj pa ne? Ideja se je zdela dobra tudi sošolki Tini.
Po pregledovanju vsebin vseh taborov, sva se odločili za tabor št. 2. Tega sva izbrale zato, ker bova lahko cel teden preživeli ob morju. Sicer pa je program tudi drugje zanimiv. Najbolj mi je všeč tale. Vedno so me zanimale digitalne stvari in tehnika. Zdi se mi, da bi si lahko tam precej izpopolnila znanje. Navedla sem ga pod drugo izbiro.

Upam, da bova obe sprejeti na tabor. Škoda bi bilo, da bi odšla samo ena. Priložnost je treba izkoristiti, dokler še imam štipendijo. Nov zakon o štipendiranju mi v določenih členih ni preveč všeč (čeprav so predstavniki študentov po sprejetju zakona ploskali). V uradnem listu RS še ni objavljen (vsak dan čekiram). Ko bo, ga bo potrebno podrobno preučiti.

višnjeva pita za dan državnosti

Čestitam vsem državljankam in državljanom ob dnevu državnosti (kok se to ponucano sliši). Upam, da ste kaj ponosni vsaj na svojo državo, če že na politiko niste. Jaz sem patriot - to pa itak že veste.
Danes smo pri nas doma bolj praznično razpoloženi. Če ste lačni, imate preveč časa in vse potrebne sestavine, lahko spečete višnjevo pito (po bibičinem receptu).

VIŠNJEVA PITA
Testo: 70 dag moke, 30 dag margarine (ali samo 25 dag), 20 dag sladkorja, 2 rumenjaka (lahko tudi celi jajci), 1 pecilni prašek, 2-3 žlice smetane.

Nadev: 0,5 kg izkoščičenih višenj (lahko tudi več, odvisno od tega koliko nadeva želite)

Moki s pecilnim praškom primešamo sladkor, rumenjaka in gnetemo z margarino in s toliko smetane, da nastane lahko gnetljivo testo (jaz sem gnetla kakšnih 15 minut). Razdelimo ga na dva dela in pustimo počivati približno pol ure.
Potem testo na pomokani deski razvaljamo, damo na valj in previdno damo v pekač. Položimo v pečico, segreto na 180°C in pečemo 10-15 minut (da malo porjavi). Na napol spečeno testo damo surove višnje in pokrijemo z drugo polovico testa.
Pečemo 30 minut na 180°C. Ko se pita ohladi jo potresemo s sladkorjem in postrežemo.

Pa dober tek!

end of school

Z današnjim dnem se uradno začnejo poletne počitnice. Nekateri smo učbenike in zvezke v kot postavili že kakšen teden prej. Vendar določen protokol mora biti - pa čeprav identičen lanskoletnemu.

Ob enih popoldne se je začela proslava ob dnevu državnosti (beri: kulturni program dijakov, ki se jim je dalo nastopati). Ob najhujši vročini smo se torej zbrali na šolskem vrtu in radovedno gledali proti odru. Kot vedno ni šlo brez tehničnih težav in sluha parajočega piiiiska. No, večina se jih je ob tem umirila, ostali pa so nemoteno razlagali drug drugemu počitniške načrte. Ko smo zaslišali glas sošolke, ki itak vedno vodi kulturne prireditve, smo malo utišali razigrano klepetanje.

Kot sem že omenila, je bilo ozvočenje v riti, vendar smo vseeno prepoznali stavke iz lanskega govora. Mislim sramota. Na šoli imamo 5 profesoric slovenščine + 2 praktikantki, lahko bi se malo bolj potrudile, kot pa samo copy/paste. Zdaj mi je postalo jasno, zakaj se tretji letniki niso niti najmanj trudili da bi kaj slišali. Najbrž so govor poznali že na pamet!

Po "kulturnem programu" je sledil govor ravnateljice in pohvala najboljšemu razredu na šoli. Mi smo bili letos po uspehu na 2. mestu (to nam je kasneje povedal razrednik).
Po podelitvi spričeval, smo se počasi začeli razhajati. Med odhodom sem še ujela, da bo danes zvečer organiziran ritualni sežig spričeval. A pride kdo?

nič ne bo z Google AdSense

Zadnjič sem pisala o zanimivem načinu služenja denarja. Odločila sem se preizkusiti Google AdSense. Vendar pa je vse skupaj padlo v vodo. Stvar je taka, da sem površno prebrala pogoje uporabe. Kdo pa to danes sploh počne? No, malo sem že preletela vse skupaj, ampak da bi brala neskončno dolgo stran, ne hvala.
Danes sem dobila mail z naslednjim obvestilom:

Hello Anita,

Thank you for your interest in Google AdSense. Unfortunately, after
reviewing your application, we're unable to accept you into Google
AdSense at this time.

We did not approve your application for the reasons listed below.

Issues:

- Unsupported language

Google AdSense ne podpira slovenščine. Da, premalo nas je (še ena od slabosti naše majhnosti). Če znate vsaj približno hrvaško, lahko vseeno uporabite to storitev (južni sosedje imajo podporo pri AdSensu).
Morda pa bi lahko vsi zainteresirani, ki verjamem da vas ni malo, napisali kakšno prošnjo na Google AdSense.
Ah, nevermind.

Ali obstaja kakšen pomudnik podobnega oglaševanja, ki bi podpiral strani v slovenščini?

obhajilo (ali ko iščeš črne spodnje hlačke)

Včeraj nisem imela niti časa niti priložnosti, da bi kaj zapisala na blog. Moja najmlajša sestrična je prejela svoj drugi zakrament. Vse skupaj se je začelo ob desetih in trajalo do poznih večernih ur.

Budilka me je že zgodaj vrgla iz postelje. Morala sem še namazati rolade, ki sem jih spekla za "pojedino". Potem je sledilo raznišljanje kaj naj sploh oblečem. Končna odločitev so bile črne hlače, ki pa resnici na ljubo, niso najbolj primerne zame. Ko se prepognem, se že tako prenizek pas premakne (hm...) še nižje? Iz hlač mi tako gledajo spodnje hlače. Če bi bile črne, se to sploh ne bi opazilo.
Kot nalašč imam v omari samo bele spdnje hlače (takšne neprivlačne in gromozanske kot Bridget Jones). Večino sem jih dobila od babice za rojstni dan.
Okoli pol devetih sem zato že bila v Sparu, da si kupim črne hlačke. Imeli so kar si želiš - od nogavic pa do kap - le spodnjih hlačk ni bilo! Vsa besna sem zaklela trgovino in se optimistično odpravila k najboljšemu sosedu (v Mercator). Tam je bilo malo bolje - iskanih predmetov na pretek, le črne barve ni bilo...

Obupala sem in začela razmišljati, zakaj hudiča so hipermarketi ob nedeljah odprti, če pa nimajo stvari ki so nujne za življenje. Naj grem brez spodnjih hlač v cerkev ali kaj?
Potem sem se spomnila, da imam še eno železo v ognju - trgovine Tuš. Po petih minutah hoje sem prisopihala tja in na polici zagledala lepe črne spodnje hlačke. Jeeeeey! Kupila sem jih, doma oprala in posušila ter odšla na obhajilo.

Hvala Tušu (in Teji Stuša, :P)

ptič z juga

Današnja sobota se je začela prav lepo. Radio me je zbudil okoli osme ure zjutraj. To je že pravi luksuz (ponavadi se vsa zaspana skotalim iz postelje že kakšnih 15 minut pred šesto)! Zbudila sem se naspana, sita in pozitivno razpoložena. Sledil je jutranji obred (zobje, obraz, menjava oblačil...) in nato misel na zajtrk. Začuda nisem bila lačna in sem ga preložila za nedoločen čas.

Potem sem pospravila po kuhinji. Ja, ko imam preveč časa počnem tudi to. Mama me je že zadolžila za "kuhinjska opravila" v naslednjih 2 mesecih. Sprva sem se malo upirala, potem pa je pokazala bankovec za 20€. Opa, za to se pa splača tudi posodo pomiti! Pristala sem torej na dogovor.
Kazalec se je med tem že premaknil proti številki 11. Naenkrat sem zaslišala korake na terasi. Slišala sem tudi neznan glas in očeta. Le kdo bi lahko prišel na obisk v soboto dopoldne? Počasi sem se odpravila proti oknu in...

(Zvonko je očetov bratranec. Ko sta bila majhna, sta bila baje najboljša prijatelja. Cele počitnice sta bila skupaj kot da bi bila brata. Potem se je Zvonko poročil in preselil na Primorsko. Sama sem ga videla približno 3-krat v življenju, vendar je še to preveč. Po poklicu je pediater in zelo rad mi daje nasvete glede mojega zdravja. Bolj tečnega človeka v življenju še nisem srečala).

...in zagledala Zvonkota. Pa ne no! Nočna mora me je tokrat obiskala na domu. Vsa nejevoljna sem se odpravila na teraso. Pred tem sem seveda še vadila obrazno mimiko in razmišljala ali ga naj grem sploh pozdraviti. Nekako mi je uspel "nasmeh navdušenja". Nisem bila ravno prepričljiva, a vseeno.
Stopila sem na teraso in pokazala svoje igralske sposobnosti. Zvonko me je bil "zelo" vesel. Najprej me je vprašal nekaj osnovnih vprašanj (v katero šolo hodiš, kako boš zdelala letos, koliko si že stara, kaj boš študirala... ). Jaz sem seveda pridno odgovarjala. Potem je povedal še o tem kako on živi, kaj počne, zakaj je prišel, kako nas je bogrešal in bla, bla, bla.
Seveda pa tudi tokrat ni šlo brez zdravstvenih nasvetov. Rekel je, da sem malo shujšala (ja seveda! Pet let me že ni videl, zdaj pa ugotovi, da sem "shujšala") in nato dodal da bi bilo še kaj postoriti za zdravo telo. Vsak dan naj bi se gibala ne vem koliko minut in popila ne vem koliko vode. Ker vem, da se njegovi pridigi ni moč izogniti sem samo pridno kimala in mu dolivala vino (upala sem da mu bo ta čudežna tekočina preusmerila misli drugam). Prišel je tudi do sklepa kako vsesplošno uporabna je zdravstvo in me začel nagovarjati, da naj grem študirati medicino. Njegovo lakoto sem potešila z nasmehom. V mojih mislih pa medtem...

(ah Zvonko, Zvonko. Še vedno se nisi spremenil. Zanima me kdaj se bo rodil človek, ki bo zbil tvoj ego. Če bi malo pogledal sebe, morda ne bi opazil toliko napak na drugih. Morda pa misli, da smo mi vsi slepi in nismo opazili trebuha, ki mu visi čez rob hlač, pobarvanih las in potu, ki mu teče po čelu. Tudi on si bo moral priznati, da se stara - kot vsi na tem svetu.
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da ima vedno kaj za pripomniti glede moje postave. Lahko bi rekel tudi kaj svoji hčeri, ki je mimogrede še kakšnih 10 kilogramov težja. Ne vem sicer ali je kaj shujšala ali ne. Morda pa je šla na lipostukcijo in je ravo zato ni danes tukaj...)

Po kakšnih dveh urah poslušanja njegovega visokega glasu s primorskim naglasom, se je odločil da je bilo dovolj moraliziranja. Vstal se je in se odpravil proti avtu. Predno je odšel pa ni pozabil povedati svojega znamenitega stavka: "Anita, ti si mi najljubša nečakinja (pa pi*da, saj ni moj stric, no!). Če boš upoštevala moje nasvete, boš še daleč prišla." (Yeah, right.)

Zvone si zdaj najbrž misli kakšno božje delo je naredil s svojimi nasveti. Če povem po resnici, ga polovico časa sploh nisem poslušala. Sicer pa njegov samogovor v meni ni premaknil ničesar. Jaz se v svoji koži počutim dobro in zakaj bi se spremenila. Če mi bo bog naklonil srečo, bom
svojega "strica" videla šele čez kakšnih 5 let.

Optimistična sobota je tako postala soparno zatežena. Celo grmeti je že začelo v našem koncu.

my blog is sold

Blazno rada berem bloge - če so zanimivi seveda. Razlaga besede blog: blog je osebno doživljanje aktualnih dogodkov z določeno cenzuro. Je svoboden medij, ki ga omejiš toliko, kot sam želiš. To je definicija, ki se je trenutno izoblikovala v mojih mislih.

Zadnjič sem spet brala Jonasov blog. Rečem lahko samo eno - Viktor za posebne dosežke je šel v prave roke. Vsaka čast, res!
No, med branjem te objave, me je prevzela neka ideja. Kaj pa, če bi tudi jaz kaj malega zaslužila s svojim pisanjem? Ko sem bila še majhna, sem želela prav to. Da, uganili ste, moja skrita želja je bila postati pisateljica. Vse skupaj me je minilo nekje v petem razredu. Takrat je bilo namreč potrebno napisati prvo seminarsko nalogo. Ocena slednje ni bila bleščeča, zato sem to misel opustila.
Pred približno pol leta pa sem spet začutila potrebo po pisanju in nastal je blog virtualni jaz.

However, back to basics. Ja, lepo bi bilo, če bi se denarnica malo zredila. Saj veste, denarja vedno primankuje...
Na svoj blog sem zato vstavila Google AdSense. Kot ste morda opazili, se nahaja na levi strani mojega bloga. Slišala sem, da se da s to zadevo dobro zaslužiti. Deluje po principu cost-per-click. V prevodu: več kot je klikov na oglase, več se da zaslužiti. Torej, upam da bo kaj iz tega.
Čez kakšen mesec ali pa kaj več, bom poročala o zaslužku. Sicer pa dvomim v uspeh. Vse skupaj je bolj za šalo.

P.S. Vnaprej se zahvaljujem za vse Vaše klike. Hvala.



(toliko kot tale na sliki^ najbrž ne bom nikoli zaslužila)

nov videz

V današnjem svetu se vse vrti okoli videza. Če si neprimerno oblečen, pač ne moreš imeti veliko prijateljev, biti v dobri družbi in imeti takšnih možnosti kot ostali. Kaj pravzaprav spada pod "neprimeren" videz? O tem bi lahko razpravljali v nedogled. Zmagovalna formula je: bodi povprečen, a kljub temu izstopaj.

Dovolj o tem. Tisti, ki redno spremljate moj blog ste najbrž opazili, nov template. Nisem ga spremenila zaradi vse večje pomembnosti videza, kot bi to lahko sklepali iz uvoda. Glavni vzrok je, sedaj že bivši template, ki je bil popolnoma črn. Enobarvnih stvari se hitro naveličam. Zakaj pa ravno zelena? Ne vem... v tem trenutku mi sede. Upam, da je tudi vam všeč.

P.S. Template nisem izdelala sama (pramalo znanja in časa). Blogger XML teme si lahko zastojn downloadate tukaj. Meni so blazno všeč.

mogoče Švica?

Prejšnji vikend sem zamudila kar nekaj stvari. Že od začetka leta sem imela v načrtu izlet (oziroma ekskurzijo) v Švico. Cena (150€ - vse vključeno) za 3 dni res ni bila pretirana. Odštevala sem mesece, tedne in dneve, do tega pomembnega dogodka. Vendar pa je debeluška v petem mesecu tega leta lenarila. Zato je torej morala ostati doma in popraviti določene ocene, ki niso izgledale lepo v redovalnici.
Kot vedno, se tudi "obvezni" načrti niso obnesli. Knjige in zvezki so počivali, jaz pa sem počela druge reči (trenutno se res ne spomnem kaj je bilo to). Na šolo sem se spomnila šele v nedeljo (malce prepozno, ja). Večino dneva sem najbrž preživela za računalnikom (ja kje pa drugje!).
Še včeraj sem bila jezna sama nase, ker načrti niso bili izpeljani, tako kot sem si jih zamislila v začetku leta. Zakaj hudiča sem ostala doma (učila se seveda nisem), ko pa bi lahko bila popolnoma drugje. Arghhh, zakaj?

Potem pa danes kar naenkrat... šok. Oče mi reče: "Veš, jst grem konc mesca v Švico. Mam nekakšno službeno potovanje. Ka bi šla ti zravn? Sej so zdj počitn'ce, ne...?"
-tišina-
V mislih sem še enkrat prevrtela zvočni posnetek, ki se je shranil v možganih. Sledila je analiza, preverjanje če sanjam in zmedeno mežikanje z očmi. Ker je vse skupaj trajalo malo dlje kot običajno, je oče vprašal: "A me ti sploh poslušaš? Joj, potem pa rečeš da sem jaz odsoten..."

Ah, ati ati, seveda sem te poslušala. Mnogo bolj poglobljeno, kot si mislil. Razmišljala sem o tem, da je vse skupaj naključje in na koncu prišla do sklepa, da je to usoda.
Kolikor hitro se je dalo sem prikimala in seveda dodala, da komaj čakam na dan odhoda.
Ati je z nasmehom odvrnil, da mora vprašati še šefa, ampak misli da ne bo problemov.

Zdaj pa držite pesti!

družinske zadeve

Včeraj sem obljubila, da bom poročala o družinskem kosilu. V bistvu pa se mi vse skupaj zdi nesmiselno. Le kdo si želi prebirati zapise o tem? Ampak... obljuba dela dolg.
Sestra je poročala približno takole: "Ko sva prišla v gostilno, so bili vsi že zbrani. Hvala bogu ni bilo neznanih sorodnikov (to so tisti, za katere sploh ne veš da obstjajo). No, najprej sem še enkrat čestitala babici. Seveda je takoj vprašala kje si ti. Povedala sem, da si pač doma. K sreči ni vrtala globlje. Za mamo pa ni nič vprašala. Potem sem se pozdravila še z ostalimi. Vsi so želeli vedeti kje si. Odgovor je bil isti kot pri babici. Sledilo je kosilo. Za predjed je bil..." (ne bom opisovala kaj vse mi je naštela, ker bi se vam le cedile sline. Pa tudi spomnim se ne več) "...za sladico pa torta."
"Po kosilu je sledil pogovor s sorodniki in ostalimi. Pogovarjala sem se samo s Kajo, ker je še najbolj normalna. Ja, kaj ni res? Vse ostale vidim enkrat na 5 let." ...spet ne bom opisovala vsebin pogovorov - pač družinska zadeva.

No, to je bil moj dolg. Pojdite na sonce in dajte računalniku vsaj malo miru!

P.S.: Z mamo sva celo dobili domov posebno pošiljko torte. Sicer pa bi bilo bolje da je ne bi. Stavim, da je bilo v njej 80% margarine.

čuden dan (ali ko se uprem očetu)

Če kateri izmed pregovorov prezpogojno drži za našo družino, potem je to tisti o sorodstvu - saj veste - žlahta strgana plahta (ali kako že gre...). V zadnjem času je v ospredju predvsem odnos tašča - snaha. Raje ne bom razlagala o teh stvareh. Vzelo bi mi namreč preveč časa in potrpljenja.

Danes je moja babica (očetova mama) praznovala rojstni dan. V sredini maja je dopolnila 80 let. Ja, že kar nekaj časa tepta travo na tem svetu. Oče jo seveda obožuje in v njegovim očeh je najmanj svetenica. Sicer pa je v večini primerov podobno.
Mama trdi ravno nasprotno in jo primerja z najhujšimi bitji tega sveta. Komu sedaj verjeti? Do mene je bila vedno prijazna - včasih celo pretirano. Vendar pa kljub temu ne vem kaj se je dogajalo pred mojim rojstvom. Mama načeloma ne laže, prav tako ne oče. Občasno pa rada prikrojita resnico v svoj prid.
Nekaj časa sem bila nevtralna, potem sem nasprotovala obema, trenutno pa sem v maminem štabu. Nekako me je prepričala s celodnevnim "pripovedovanjem kako je bilo v preteklosti", da sem popustila.

No, nazaj k stvari. Danes naj bi naša "družina" (aha, seveda) imela nekakšno jubilejno kosilo. Ker sem itak ljubiteljica družabnih dogodkov in prijetnih srečanj, sem nazadnje ostala doma. A sem zato nesramna? Oče mi je zatrdil, da si bom to odločitev zapomnila. Morda pa res. Si že predstavljam poglede v stilu "poglej jo nesramnico - ni prišla". Strah mi vzbujata predvsem očetovi sestri. To je edino zaradi česa imam slabo vest. Babica bo na mojo odločitev kmalu pozabila (če ne zdaj, pa potem ko... - ah, bom raje tiho).

Na kosilo sta vseeno šla sestra in oče. Ko se bosta vrnila, bom poročala o dogodku. Sestra si namreč zapomne vse najmanjše podrobnosti - od izrazov na obrazu pa do tega kakšen je bil pribor.

tudi jaz imam google desktop

Bliza se konec šolskega leta. Samo še slaba dva tedna in šolska torba se bo prašila v kotu sobe. Bližje kot smo počitnicam, več časa imam. V bistvu sem ta blog pustila samevati zaradi preobremenjenosti z vsemi šolskimi in ostalimi dejavnostmi. Izdelava spletne strani in postavitev foruma (ter tudi administracija) sta mi vzela veliko časa. Na začetku je bilo na vse skupaj velik naval, zdaj pa bolj ali manj sameva. Forum ima že rekordnih 10 članov. Saj vem, brezveze.

No, anyway. Danes sem malo brskala po bloggerju. Z določenimi povezavami sem prišla do strani, kjer si je možno downloadati (prenesti) Google desktop. Najbrž to stvar vsi ki ste "up to date" že poznate. Jaz sem odkrila ta čudež prav na današnji dan. V trenutku me je očaral s funkcionalnostjo in preglednostjo. Zdaj ga imam tudi jaz na namizju in ne morem se ga nagledati. Naročila sem se tudi na RSS feed rtvslo.si, siddharta.net in tudi določenih blogov.
Vendar pa imajo tudi najbolj fenomenalne stvari vsaj eno slabo stran. Pri Google desktop je to sledenje. Povsod kamor grem, si lepo zabeleži. Ampak k sreči se da tudi to izklopiti. Vsekakor priporočam tudi vam.

Za vse tiste, ki nimate pojma o čem govorim je tu Printscreen (Google desktop je tisto čudo na desnem robu namizja):

Ob priložnosti napišem še kakšen vtis ;)

I'm back...

Minilo je nekaj mesecev, preteklo dovolj vode in na cestah umrlo preveč ljudi. Odločila sem se, da zopet začnem pisati svoj blog. Zakaj že? Ker mi je dolgčas, ker je imeti blog blazno kul (celo tam nekje v Sloveniji) in ker rada razgljabljam o zelo (ne)pomembnih stvareh - pa čeprav sama s seboj. Odločitev je torej dokončna -še naprej bom težila svetu. Vendar pozor! Zdaj sem kakšnih 5 kilogramov težja, nekaj centimetrov višja in še bolj nadležna kot kadarkoli prej.

Če je vaše zanimanje že v tem trenutku zraslo na maximum in se že veselite mojih fantazijskih izpovedi, vam svetujem da zaprete moj blog!

pust

Že kakšno leto ali pa 2 ne preganjam več zime. Čas, ko sem bila našemljena v vse mogoče od pikapolonice pa do indijanke, je mimo. Kostumi resda niso bili nikoli po zadnji modi. Oblekla sem pač tisto, kar si je mama nekje sposodila ali izbrskala v omari. Maškarada je drag posel, če želiš biti občudovan in "najlepša maska". Spomnim se, da smo včasih šli tudi na pustovanje in tam plesali. Najbrž je bilo zabavno, saj sem se vsakič ful veselila. Sedaj pa vsako leto čakam na ta čas samo zato, ker se bom lahko do sitega najedla krofov. Saj tudi med letom kakšnega pojem, vendar pa so v pustnem času najboljši. Lani sem jih probala sama speči. V testo sem dala kvas s pretečenim rokom. Krofi zato niso primerno vzhajali. Vseeno pa sem jih ocvrla. Rezultat: z mastjo prepojeni kamni so končali v smetnjaku. K sreči obstaja najboljši sosed, pri katerem smo kupili krofe. Tako je tudi letos. Vendar pa niso vsi enako dobri in kvalitetni. Jaz take, ki so najbojši prepoznam že na daleč - izkušnje pač.

Danes sem pojedla 7 krofov (2 za zajtrk, 2 za kosilo in 3 za večerjo). Ker imam počitnice je vse še huje. Sploh se jim ne morem upreti. Tako lepo dišijo ... pa tista slastna marmelada. O mojbog! Z vsakim dnem postajam bolj podobna krofu. Obstaja kakšno tekmovanje v basanju s krofi? Zagotovo bi zmagala. Overdoze do konca!!

zimske počitnice

Kooončn! Zimske počitnice so se začele! Hm ... zimske? Ja no, tko piše. Mrzlo je res, vendar pa ni snega. Priznam, res ga ne obožujem. Lansko leto sem prekinila prijateljsko zvezo z njim. Na poti v šolo sem namreč padla in bila še cel dan popolnoma premočena. Povrhu vsega pa mi je preglavice delala še plundra (beri: razmočen, umazan "sneg"). Čevlji in vse ostalo se je umazalo. Najhuje pa je bilo kapljanje stopljenega snega po žlebu. Zgodaj zjutraj si me je drznil buditi. Obup! Zaradi zgoraj naštetih razlogov se je najina ljubezen končala. End of story.
Letos pa zopet hrepenim po njem. Po brezmerni belini in nedolžnost, ki prekrije vse pred seboj. Prav želim si malo zimske idile ... Vendar pa se kljub nizkim temperaturam še ni prikazal. Kar pa seveda ni moja krivda! Globalno segrevanje mu preprečuje obisk v Sloveniji. Malo bolj bo potrebno upoštevati Kjotski sporazum. To je poziv vsem zemljanom. Ja, tudi tebi ki zdaj gledaš v monitor. (Saj se hecam. Ena debeluska pa že ne more spremeniti sveta)

Odločila sem se, da se bom te počitnice res učila. Samo ne še danes. Jutri bom začela. Obljubim! Pa shujšala bom tudi. Samo, da tega ne obljubim.
Uživite počitnice, tisti ki ji že imate. Ostali se pa še mal potrudte. Še 4 dni pa boste tudi vi doma.

Valentine's Day Should Be Banned!

Vas zanima kako sem preživela valentinovo? Najbrž ne. Ker sem ravno razpoložena za pisanje in nakladanje, vam vseeno povem. Celo popoldne sem prespala. Svetujem vsem osamljenim, ki ne želijo biti depresivni in se zrediti ob žretju čokoladnih bonbonov.

Valentinovo je iz leta v leto bolj skomercializiran praznik. Če imaš nekoga rad, mu/ji to lahko poveš na katerikoli drug dan in ne samo na valentinovo. Danes sem z odprtimi usti in vsa začudena gledala sošolke. Objemale so se in cvilile kot kašne miši: "srečn'ga velentinčka, iiiii!". Težko je, če si osamljen in pričakuješ da bo še naslednjih 5 let tako. Vsi ostali okoli tebe pa so srečno zaljubljeni. Ko sem se že veselila zadnje ure in posledično konca pouka, se je razvnela prav zanimiva debata. O darilih.

~ Anja: "Jst sm mu kupla bokserce v rdeči barvi, zravn pa še kondomčke. Ja, dans se bova mela luštno. hihi, iiiiiii. Komi čakam!"
~ Špela: "Jst sm mu tut kupla bokserce. Sej sploh niso ble tko drage. Sam 5 čukov sm dala za njih!" (boga reva se še ni navadla v evrih računat. Za tiste, ki vas zanima je to 20,86€ !)
~ Katja: "Joj, a ve ste bokserce kuple? Jst sm mu pa kupla tigraste tangice. Ka pa če mu ne bojo všeč? Če me bo pustu, se bom kr ubila." (me zanima kateremu fantu bi ble všeč tigraste tangice. No, vsak ima svoj okus)

Takšnih in podobnih izjav je bilo danes na pretek. Drage sošolke, briga me kaj ste kuple svojim dragim za valentinovo. Prosim, da imate v prihodnje malo več sočutja za osamljene. Ne morte bit takšni egoisti in samo na sebe mislit, no.



Sej ne vem. Mogoče bom kdaj kasneje vzljubila tale praznik. Sej je lepo da je pač en dan v letu posvečen ljubezni, vendar pa zato ni treba pretiravati in kupovati dragih daril. Kakšna malenkost (npr. čokolada) že ni odveč. Počnite kar želite. Jaz sem pač samo še ena zatežena oseba, ki ne verjame v ljubezen.

ema, kvaliteta in zmagovalec

Od nekdaj sem rada spremljala izbor za pesem evrovizije. Tam nekje do petega leta sem to počela zato, ker mi je bilo zanimivo vse povezano s televizijo. To so bili še tisti časi, ko sem fotra spraševala zakaj so ljudje ujeti v škatli (TV-ju) in kako pridejo ven. On je seveda poiskal najbolj logično razlago na moja neumna vprašanja. Volk je bil sit in koza cela.

Čez nekaj let je bilo komentiranje EME glavna tema tečnih sošolk vsaj 2 meseca. Najbolj zavzete oboževalke so imele na svojih mobilnikih vse melodije, ki so se potegovale za nastop na Eurosongu (seveda so na ta račun lepo zaslužili tudi mobilni operaterji). Kar je zmagalo je bilo pač popularno, ne glede na kvaliteto in izvajalca.

Zadnjih nekaj let pa sem začela razmišljati bolj trezno. Vedno bolj gledam na kvaliteto in glas ljudstva. To sta namreč 2 popolnoma različni stvari.
Obstajajo 3 vrste kvalitete:

~ Kvaliteten glas. Takšen glas lepo zveni in je nasploh brez napak. Pevec ali pevka lahko z njim zapoje karkoli in kadarkoli, pa bo vedno dobro zvenel. Seveda mora biti temu primeren tudi razpon. Ne sme biti monoton in dobro je če oseba lepo izgleda.


~ Kvalitetna glasba in besedilo. Tega je iz leto v leto manj. Če si ženska, je najbolje da poješ o izgubljeni ljubezni in moškemu, ki te je prevaral. Glasba je lahko nežna ali pa hitra. S slednjim pokažeš, da nisi preveč žalostna in da je na svetu mnogo boljših fantov. Problem nastane, če tvoj glas ni preveč dober. Takrat poiščeš še eno seksi kolegico, ter dva luštna fanta in opala, že je tu rešitev. Oprijeto krilce in škorenjčki - gremo turbofolk!

Tudi moški imajo več izbir. Mladi in "nedolžni" lahko izpovejo svoja čustva in razočaranja z nežnimi baladami. Zelo dobro je imeti tudi klavir ali kitaro. Ženske v današnjem času namreč obožujejo čuteče moške. Kaj pa če nimaš glasbenega talenta? Poiščeš 2 ali 3 frende in skupaj ustanovite gayband ali rockband. Besedila v smislu "ubila si del mene", oblačila so za repse (beri: baggy hlače, preveliki puloverji in majice, razni bleščeči modni dodatki ...), seveda pa ne sme manjkati spogledovanje z oboževalkami. Rockbend je gaybend v "trši različici" (električne kitare in bolj smiselna besedila).

Obtajajo pa seveda tudi taki, ki ne spadajo v nobeno izmed zgoraj naštetih skupin. Večinoma so prav slednji tisti, ki jim jaz pravim da so kvalitetni. Seveda nič ni 100% in se tudi tukaj najdejo izjeme. Mešanje zraka je prav koristen posel. Pravijo, da tudi zaslužek ni tako slab.


~Kvaliteten nastop. To nisi samo nastop, ki ga prikažeš na odru. Kje pa! Kvaliteteni nastopi so tudi vsa pojavljanja v medijih, tvoja mnenja, izjave, videz... Z vsem tem nastopaš - vedno in povsod.


Glas ljudstva pa je tisto kar je v nekem trenutku popularno, zanimivo, drugačno. Letos sem poskusila biti "glas Slovenije". Spremljala sem 1. in 2. polfinalni večer ter ugibala kdo bo šel v finale in kdo bo (ponovno) osmoljenec. Žal oziroma na srečo sem ob prvem polfinalnem večeru zaspala. Naslednji večer pa sem uganila 5 od 7 izvajalcev, ki so se uvrstili naprej. Seveda niso bili vsi po mojem okusu. Imam nekaj talenta, kajne?


Sedaj sem zabluzila 1000 km od teme o kateri sem nameravala pisati. Tako je pač pri meni. Misli mi skačejo kot kakšna zmešana opica. Pa poskusite vi misliti na eno stvar in samo na to stvar več kot 10 sekund. Ni tako enostavno, kajne? Zraven pride takoj ogromno novih asociacij... Joj, spet!

Zmagovalka Eme 2007 mi je všeč, ker je drugačna, izobražena, simpatična in zelo dobro poje. Znalo bi se zgoditi, da bi vzbudila veliko pozornosti. Nekje sem prebrala, da naj bi govorila 8 jezikov. Pohvalno, ni kaj. Glasba je iz leta v leto slabše kvalitete. Trend bo letos kajpada rock glasba (po vzoru lanskih zmagovalcev). Drugačnost je lahko zelo dobra in zelo slaba stvar hkrati. Vendar pa operna glasba ni preimerna za zmagovalno pesem Eurosonga. Do zdaj se to namreč še ni zgodilo. Zakaj se ne bi tudi letos zgodilo presenečenje in bi zmaga odpotovala tudi v našo deželo?

Držala bom pesti za Alenko Gotar in upala na čimboljšo uvrstitev. Važno je sodelovati in biti opažen.

teta usoda, pusti me pri miru!

Pravkar sem pojedla polovico 300g čokolade. To počnem vedno kadar sem razburjena, jezna, žalostna ali pa se smilim sama sebi (temu primeren je potem tudi izgled. Poznate izrek: "you are what you eat"?). Po uvodnih besedah lahko slutite da nisem pretirano dobre volje.

Pred kakšnima dvema urama sem se odločila, da bom svoj blog začela pisati v angleščini. Prvo objavo sem začela z besedami da sem iz Slovenije in da imam rada svojo domovino. Dodala sem še nakaj linkov za tiste, ki nimajo pojma kje je to. Počutila sem se kot zavedna Slovenka, ki širi dobro besedo o svoji domovini tudi izven meja. Dodala sem še nakaj besed o sebi in prosila vse naj ne bodo jezni zaradi mojega (ne)znanja angleščine.

Potem pa me je poklicala sila narave in stekla sem na WC. Ko sem prišla nazaj, je bil računalnik ugasnjen. Tega sama nisem storila. Povem vam, da ima prste vmes usoda. Zagotovo mi ne privošči da bi izboljšala svoje znanje angleščine. Kljub različnim dopisnim prijateljem slednje namreč ni takšno, kot bi si želela. Ko sem jaz - uboga reva, končno zbrala pogum in se odločila ponuditi širnemu svetu na ogled mi nekdo to prepreči. Joj, zakaj nisem prej pritisnila gumba "Publish post" in potem odšla na WC?! Odgovor: Takšna je pač usoda. Uživaj!

Teta Usoda! Kljub vsemu se ti zahvaljujem za tvoje posredovanje. Ti že veš kako mora biti, kajne? Redki so tisti, ki so zasloveli pri svojih 16-ih letih. Moj čaš bo že prišel.


Opozarjam vas, da so bile zgornje vsrtice napisane v navalu jeze, zato jih ne vzemite preveč resno!

informativni dnevi

Letos sem sodelovala na informativnih dnevih. Popolna izguba časa če mene vprašate. 90% osnovnošolcev že itak ve na katero srednjo šolo se bodo vpisali. Težje je z maturanti. Ja, tudi jaz že razmišljam v tej smeri. Bolj zavzeto kot to počnem, manj pojma imam kam se bom vpisala čez 2 leti. Če bi bila jaz ministrica za šolstvo, bi srednješolcem podaljšala informativne dneve. Trajali bi 5 dni, obvezno pa bi morala biti na ogled tudi predavanja. No, pustimo to za drugič.

Zadnja 2 dneva sem si lahko napasla oči na bodočih sotrpnikih, ki bodo obiskali naš samostan. Prevod: sotrpniki - bodoči fazani, samostan - del naše prečudovite gimnazije je bil nekoč samostan (mislim da ima zato še danes vonj po zatohlem, okna so tudi najbrž še iz tistih časov. Ko se v zimskih dneh postaviš v bližino, občutiš mrzel zrak in zazebe te vse do kosti. Nekateri pravijo gimnaziji samostan tudi zato, ker čez dan nimamo izhoda iz stavbe. Prideš 10 minut čez 7, ali pa ob 8 in odideš po koncu vegetiranja v eni izmed učilnic).
Pred 2 letoma, ko sem se sama vpisala na gimnazijo, je bilo zanimanje zanjo tako veliko, da na dan predstavitve v dvorani ni bilo prostega sedeža. Včeraj in danes je bila slika popolnoma drugačna. Na prvi predstavitvi (včeraj ob 9ih zjutraj) je bilo prostora še za vsaj za 60 ljudi, na drugi (včeraj ob 15ih) pa je bilo vsega skupaj 15 novih fazanov (+ starši). Danes mislim da so prišli zgolj radovedneži. Sicer pa sem naštela okoli 10 bodočih sotrpnikov. Kje so časi, ko je bila naša šola opevana in si res težko že samo na predstavitev, kaj šele da si bil sprejet? Sicer pa je bilo v vsaki generaciji do sedaj sprejetih okoli 200 znanja željnih dijakov.
Očitno se bo vsako leto bolj poznala nizka rodnost. Tako pač je. Vendar mi lahko to popravimo. Naredimo nakaj za svoj narod in pokažimo da lahko klubujemo zobu časa!


Seveda pa ne smem pozabiti omeniti tudi profesorjev, ki so na vsa usta hvalili našo šolo. Ponujali so bonbončke, čokolade, celo sendviče in pijačo. Za propagando use! Ko so ugotovili, da bo letošnji vpis precej manjši, so začeli tudi z besedami: "... pa saj gimnazija ni tako težka ...". Mogoče se bo izplačalo in bo jeseni tudi plača malo višja.

zaprašeno ...

Vsake toliko časa je dobro malo pospraviti pravijo. V ta namen "brišem" prah, ki se nabral na blogu. Popolnoma bom odkrita z vami. Enostavno se mi ne da pisati. Imam ogromno idej kaj vse bi lahko napisala in si v mislih celo sestavljam vsebino. Da pa bi sedla za računalnik in to zapisala je že popolnoma druga zgodba. Na tej čudežni napravi je toliko (bolj)zanimivih stvari, da me enostavno posrka vase. Navsezadnje ničesar ne zamujam. Kdo bo sploh bral bedne čustvene izlive najstnice, ki se smili sama sebi.

O čiščenju toliko: Končno sem umaknila smrečico, ki je krasila praznične dni od decembra pa vse do danes. Praznike sem kar malo podaljšala. Na desni strani mojega bloga lahko zopet vidite koledar. Zdaj boste vedno vedeli kateri dan je in kdaj se bodo začele počitnice :) !

Danes je Prešernov dan - slovenski kulturni praznik. Prav ponosna sem, da je nekoč in nekje obstajal France Prešeren, ki je bil sposoben zvišati nivo slovenske kulture. Dragi France, če obstaja posmrtno življenje, in če to sedaj bereš, se ti od srca in iskreno zahvaljujem. HVALA TI ker si ponesel slovenski narod v svet! V šoli sem se res že veliko naučila o tebi. Občudujem te in prav z veseljem se bom do srede naučila Zdravljico. Profesorica pač to zahteva. Nekaj je že znam. Sej bo šlo (tako vsaj pravijo).

Od Prešerna pa k lepšim stvarem - počitnicam in lenarjenju. Še en teden in malo, pa se bo začel. Težko pričakovan teden, ko se bom "naučila vse potrebno za nadaljni mesec". Oh ja kot vedno. Tokrat bom res poskusila obljubim!

Uživajte vsaj vi, če že jaz ne. Čaw baw!

rekorno in evforično!

Dolgujem vam dogajanje na novega leta dan in večer pred tem. Vreme silvesterske noči je bilo kar prijetno. Tudi temperature niso bile prenizke. Kjub temu smo se z mamo in sestro odločile, da letos ne bomo praznovale na trgu. Zadnjih nekaj let smo namreč imeli navado vstopiti v novo leto na glavnem trgu, skupaj z večtisočglavo množico. Torej sem se do konca (predno začnem uresničevati zaobljube) najedla in se zasidrala pred računalnik. Prebirala sem stare novice in preglede leta. Vse lepo in prav...
Naenkrat priteče mama z mobitelom v roki in pravi: "Andrej je klical. Pravi, da je sam na trgu in ne more z nobenim nazdravit za novo leto. Gremo na trg!" (naj pojasnim: Andrej je mamin bratranec). Super, a ura je bila 20 minut do polnoči!! V petih minutah smo se oblekle, polepšale in obule. Ja, to je bil res rekord. Nobena od nas namreč ni želela zamuditi novega leta. Iz shrambe sem vzela še šampanjec in že smo se peljale po srhljivo prazni cesti. Nikjer ni bilo žive duše, kdo neki bi 10 minut do novega leta taval po ulici, namesto da bi praznoval? Parkirišče smo našle dokaj hitro in nekaj trenutkov kasneje je že prišel Andrej. Skozi množico smo se pririnili do ostalih (beri: Andrejeva punca in nekaj prijateljev). Nisem še uspela spoznati vseh, ko je voditelj (ali nekdo pač) začel z odštevanjem. Vsa zmedena sem se pridružila ostalim: "5, 4, 3, 2, 1 ... SREČNO NOVO LETO" Potem je sledilo objemanje, poljubljanje in nazdravljanje. V ozadju se je slišala priložnosti primerna pesem - Silvesterski poljub.
Ne vem točno do kdaj smo vztrajali, a trg je bil že prehoden brez prerivanja. Domov sem prišla utrujena, zato je sledilo spanje.

Še enkrat vam želim res srečno novo leto!