nedelja, februar 11, 2007

teta usoda, pusti me pri miru!

Pravkar sem pojedla polovico 300g čokolade. To počnem vedno kadar sem razburjena, jezna, žalostna ali pa se smilim sama sebi (temu primeren je potem tudi izgled. Poznate izrek: "you are what you eat"?). Po uvodnih besedah lahko slutite da nisem pretirano dobre volje.

Pred kakšnima dvema urama sem se odločila, da bom svoj blog začela pisati v angleščini. Prvo objavo sem začela z besedami da sem iz Slovenije in da imam rada svojo domovino. Dodala sem še nakaj linkov za tiste, ki nimajo pojma kje je to. Počutila sem se kot zavedna Slovenka, ki širi dobro besedo o svoji domovini tudi izven meja. Dodala sem še nakaj besed o sebi in prosila vse naj ne bodo jezni zaradi mojega (ne)znanja angleščine.

Potem pa me je poklicala sila narave in stekla sem na WC. Ko sem prišla nazaj, je bil računalnik ugasnjen. Tega sama nisem storila. Povem vam, da ima prste vmes usoda. Zagotovo mi ne privošči da bi izboljšala svoje znanje angleščine. Kljub različnim dopisnim prijateljem slednje namreč ni takšno, kot bi si želela. Ko sem jaz - uboga reva, končno zbrala pogum in se odločila ponuditi širnemu svetu na ogled mi nekdo to prepreči. Joj, zakaj nisem prej pritisnila gumba "Publish post" in potem odšla na WC?! Odgovor: Takšna je pač usoda. Uživaj!

Teta Usoda! Kljub vsemu se ti zahvaljujem za tvoje posredovanje. Ti že veš kako mora biti, kajne? Redki so tisti, ki so zasloveli pri svojih 16-ih letih. Moj čaš bo že prišel.


Opozarjam vas, da so bile zgornje vsrtice napisane v navalu jeze, zato jih ne vzemite preveč resno!

Ni komentarjev: