debeluška bo shujšala in pika!

^Ta stavek sem v svojem življenju izrekla že ničkolikokrat. Ampak tokrat gre zares. Zjutraj so se številke na tehtnici nevarno približale 80 kg. Zdaj pa dovolj! Tokrat bom res shujšala (in pika).

Če se dobro spomnim, mislim da hujšam že kakšnih 10 let. Ja, prvič sem opazila da sem debela, ko sem začela hoditi v malo šolo. Takrat so se začele tudi tiste družabne športne igre (saj poznate "boj med dvema ognjema"). Vedno sem bila izbrana med zadnjimi. Kmalu sem ugotovila zakaj.
V nadaljnem življenju se je vse to le stopnjevalo (kvadriralo, kubiralo...). Prišel je čas, ko sem zasovražila šport. A povem vam, da se vseeno nisem predala (kot nekateri drugi). V osnovni šoli sem redno telovadila, kljub svojim (ne)sposobnostim. Zdi se mi, da v 6. in 7. razredu nisem imela nobene neopravičene ure. Do danes sem že našla svoj najljubši šport (ne, ni ležanje pred TV-jem). To je badmintom. Res je, da ga že nekaj časa nisem igrala, ker je ati vse perjanice "spravil" na streho naše hiše. V bližnji prihodnosti jih namerava kupiti.

Torej zaključek: v življenju sem poskušila že vse mogoče, da bi izgubila kilograme. Kljub temu, da sem stara komaj 17 let, poznam vse diete. Nobena mi ni pomagala. Moja šibka točka je ta, da ko začnem jesti enostavno pozabim, da "hujšam". Druga slabost pa je čokolada. V določenih trenutkih (beri: PMS) bi zanjo tudi ubijala! Tokrat bom poizkusila drugače. Očitno je zmerna telesna aktivnost edina rešitev.

Obveščala vas bom o rezultatih.

a prideš?

Četrtek. Mislim kako imaš lahko party v četrtek? To je skoraj tako, kot da bi bilo v nedeljo.

Moji predragi sošolci in sošole so se spomnili, da bomo danes imeli razredni žur. Zakaj mora biti vedno po njihovo? Mislim, da vem odgovor. Glavno besedo imajo itak "popularneži", za mnenja dugih (beri: nižjega sloja, ki ni zabaven) pa se ne zmenijo. Potem pa te samo pokličejo in rečejo: "Veš, dans ob devetih je žur. Prinest morš 10€. A prideš?" Vsaj spomnili so se in me povabil. Saj bi vendar lahko sami imeli zabavo...

Ne bo me! Že zaradi tega ne, ker vem da se jih bo dve tretjini napil po pol ure. Potem me bodo seveda hotel prisilit, da bi tudi jaz pila. Ob kakšnih desetih bo že vsem dolgčas in potem se bodo spomnili najbolj neumnih for, itd.

Grem jaz raje gledat Jonasa.

poletni tabor

Skoraj vsake poletne počitnice okusim morsko vodo. Lani se to ni zgodilo, ker staršema ni uspelo dobiti dopusta v istem terminu. Tudi letos ne kaže nič bolje, zato bo očitno treba ukrepati na lastno pest...

Najprej sem razmišljala, da bi šla na letovanje z ZMPS. Po neuspešnem pregovarjanju prijateljic, da bi se mi pridružile, se je nasmehnila nova možnost. Tabor za Zoisove štipendiste. Hmmm... zakaj pa ne? Ideja se je zdela dobra tudi sošolki Tini.
Po pregledovanju vsebin vseh taborov, sva se odločili za tabor št. 2. Tega sva izbrale zato, ker bova lahko cel teden preživeli ob morju. Sicer pa je program tudi drugje zanimiv. Najbolj mi je všeč tale. Vedno so me zanimale digitalne stvari in tehnika. Zdi se mi, da bi si lahko tam precej izpopolnila znanje. Navedla sem ga pod drugo izbiro.

Upam, da bova obe sprejeti na tabor. Škoda bi bilo, da bi odšla samo ena. Priložnost je treba izkoristiti, dokler še imam štipendijo. Nov zakon o štipendiranju mi v določenih členih ni preveč všeč (čeprav so predstavniki študentov po sprejetju zakona ploskali). V uradnem listu RS še ni objavljen (vsak dan čekiram). Ko bo, ga bo potrebno podrobno preučiti.

višnjeva pita za dan državnosti

Čestitam vsem državljankam in državljanom ob dnevu državnosti (kok se to ponucano sliši). Upam, da ste kaj ponosni vsaj na svojo državo, če že na politiko niste. Jaz sem patriot - to pa itak že veste.
Danes smo pri nas doma bolj praznično razpoloženi. Če ste lačni, imate preveč časa in vse potrebne sestavine, lahko spečete višnjevo pito (po bibičinem receptu).

VIŠNJEVA PITA
Testo: 70 dag moke, 30 dag margarine (ali samo 25 dag), 20 dag sladkorja, 2 rumenjaka (lahko tudi celi jajci), 1 pecilni prašek, 2-3 žlice smetane.

Nadev: 0,5 kg izkoščičenih višenj (lahko tudi več, odvisno od tega koliko nadeva želite)

Moki s pecilnim praškom primešamo sladkor, rumenjaka in gnetemo z margarino in s toliko smetane, da nastane lahko gnetljivo testo (jaz sem gnetla kakšnih 15 minut). Razdelimo ga na dva dela in pustimo počivati približno pol ure.
Potem testo na pomokani deski razvaljamo, damo na valj in previdno damo v pekač. Položimo v pečico, segreto na 180°C in pečemo 10-15 minut (da malo porjavi). Na napol spečeno testo damo surove višnje in pokrijemo z drugo polovico testa.
Pečemo 30 minut na 180°C. Ko se pita ohladi jo potresemo s sladkorjem in postrežemo.

Pa dober tek!

end of school

Z današnjim dnem se uradno začnejo poletne počitnice. Nekateri smo učbenike in zvezke v kot postavili že kakšen teden prej. Vendar določen protokol mora biti - pa čeprav identičen lanskoletnemu.

Ob enih popoldne se je začela proslava ob dnevu državnosti (beri: kulturni program dijakov, ki se jim je dalo nastopati). Ob najhujši vročini smo se torej zbrali na šolskem vrtu in radovedno gledali proti odru. Kot vedno ni šlo brez tehničnih težav in sluha parajočega piiiiska. No, večina se jih je ob tem umirila, ostali pa so nemoteno razlagali drug drugemu počitniške načrte. Ko smo zaslišali glas sošolke, ki itak vedno vodi kulturne prireditve, smo malo utišali razigrano klepetanje.

Kot sem že omenila, je bilo ozvočenje v riti, vendar smo vseeno prepoznali stavke iz lanskega govora. Mislim sramota. Na šoli imamo 5 profesoric slovenščine + 2 praktikantki, lahko bi se malo bolj potrudile, kot pa samo copy/paste. Zdaj mi je postalo jasno, zakaj se tretji letniki niso niti najmanj trudili da bi kaj slišali. Najbrž so govor poznali že na pamet!

Po "kulturnem programu" je sledil govor ravnateljice in pohvala najboljšemu razredu na šoli. Mi smo bili letos po uspehu na 2. mestu (to nam je kasneje povedal razrednik).
Po podelitvi spričeval, smo se počasi začeli razhajati. Med odhodom sem še ujela, da bo danes zvečer organiziran ritualni sežig spričeval. A pride kdo?

nič ne bo z Google AdSense

Zadnjič sem pisala o zanimivem načinu služenja denarja. Odločila sem se preizkusiti Google AdSense. Vendar pa je vse skupaj padlo v vodo. Stvar je taka, da sem površno prebrala pogoje uporabe. Kdo pa to danes sploh počne? No, malo sem že preletela vse skupaj, ampak da bi brala neskončno dolgo stran, ne hvala.
Danes sem dobila mail z naslednjim obvestilom:

Hello Anita,

Thank you for your interest in Google AdSense. Unfortunately, after
reviewing your application, we're unable to accept you into Google
AdSense at this time.

We did not approve your application for the reasons listed below.

Issues:

- Unsupported language

Google AdSense ne podpira slovenščine. Da, premalo nas je (še ena od slabosti naše majhnosti). Če znate vsaj približno hrvaško, lahko vseeno uporabite to storitev (južni sosedje imajo podporo pri AdSensu).
Morda pa bi lahko vsi zainteresirani, ki verjamem da vas ni malo, napisali kakšno prošnjo na Google AdSense.
Ah, nevermind.

Ali obstaja kakšen pomudnik podobnega oglaševanja, ki bi podpiral strani v slovenščini?

obhajilo (ali ko iščeš črne spodnje hlačke)

Včeraj nisem imela niti časa niti priložnosti, da bi kaj zapisala na blog. Moja najmlajša sestrična je prejela svoj drugi zakrament. Vse skupaj se je začelo ob desetih in trajalo do poznih večernih ur.

Budilka me je že zgodaj vrgla iz postelje. Morala sem še namazati rolade, ki sem jih spekla za "pojedino". Potem je sledilo raznišljanje kaj naj sploh oblečem. Končna odločitev so bile črne hlače, ki pa resnici na ljubo, niso najbolj primerne zame. Ko se prepognem, se že tako prenizek pas premakne (hm...) še nižje? Iz hlač mi tako gledajo spodnje hlače. Če bi bile črne, se to sploh ne bi opazilo.
Kot nalašč imam v omari samo bele spdnje hlače (takšne neprivlačne in gromozanske kot Bridget Jones). Večino sem jih dobila od babice za rojstni dan.
Okoli pol devetih sem zato že bila v Sparu, da si kupim črne hlačke. Imeli so kar si želiš - od nogavic pa do kap - le spodnjih hlačk ni bilo! Vsa besna sem zaklela trgovino in se optimistično odpravila k najboljšemu sosedu (v Mercator). Tam je bilo malo bolje - iskanih predmetov na pretek, le črne barve ni bilo...

Obupala sem in začela razmišljati, zakaj hudiča so hipermarketi ob nedeljah odprti, če pa nimajo stvari ki so nujne za življenje. Naj grem brez spodnjih hlač v cerkev ali kaj?
Potem sem se spomnila, da imam še eno železo v ognju - trgovine Tuš. Po petih minutah hoje sem prisopihala tja in na polici zagledala lepe črne spodnje hlačke. Jeeeeey! Kupila sem jih, doma oprala in posušila ter odšla na obhajilo.

Hvala Tušu (in Teji Stuša, :P)

ptič z juga

Današnja sobota se je začela prav lepo. Radio me je zbudil okoli osme ure zjutraj. To je že pravi luksuz (ponavadi se vsa zaspana skotalim iz postelje že kakšnih 15 minut pred šesto)! Zbudila sem se naspana, sita in pozitivno razpoložena. Sledil je jutranji obred (zobje, obraz, menjava oblačil...) in nato misel na zajtrk. Začuda nisem bila lačna in sem ga preložila za nedoločen čas.

Potem sem pospravila po kuhinji. Ja, ko imam preveč časa počnem tudi to. Mama me je že zadolžila za "kuhinjska opravila" v naslednjih 2 mesecih. Sprva sem se malo upirala, potem pa je pokazala bankovec za 20€. Opa, za to se pa splača tudi posodo pomiti! Pristala sem torej na dogovor.
Kazalec se je med tem že premaknil proti številki 11. Naenkrat sem zaslišala korake na terasi. Slišala sem tudi neznan glas in očeta. Le kdo bi lahko prišel na obisk v soboto dopoldne? Počasi sem se odpravila proti oknu in...

(Zvonko je očetov bratranec. Ko sta bila majhna, sta bila baje najboljša prijatelja. Cele počitnice sta bila skupaj kot da bi bila brata. Potem se je Zvonko poročil in preselil na Primorsko. Sama sem ga videla približno 3-krat v življenju, vendar je še to preveč. Po poklicu je pediater in zelo rad mi daje nasvete glede mojega zdravja. Bolj tečnega človeka v življenju še nisem srečala).

...in zagledala Zvonkota. Pa ne no! Nočna mora me je tokrat obiskala na domu. Vsa nejevoljna sem se odpravila na teraso. Pred tem sem seveda še vadila obrazno mimiko in razmišljala ali ga naj grem sploh pozdraviti. Nekako mi je uspel "nasmeh navdušenja". Nisem bila ravno prepričljiva, a vseeno.
Stopila sem na teraso in pokazala svoje igralske sposobnosti. Zvonko me je bil "zelo" vesel. Najprej me je vprašal nekaj osnovnih vprašanj (v katero šolo hodiš, kako boš zdelala letos, koliko si že stara, kaj boš študirala... ). Jaz sem seveda pridno odgovarjala. Potem je povedal še o tem kako on živi, kaj počne, zakaj je prišel, kako nas je bogrešal in bla, bla, bla.
Seveda pa tudi tokrat ni šlo brez zdravstvenih nasvetov. Rekel je, da sem malo shujšala (ja seveda! Pet let me že ni videl, zdaj pa ugotovi, da sem "shujšala") in nato dodal da bi bilo še kaj postoriti za zdravo telo. Vsak dan naj bi se gibala ne vem koliko minut in popila ne vem koliko vode. Ker vem, da se njegovi pridigi ni moč izogniti sem samo pridno kimala in mu dolivala vino (upala sem da mu bo ta čudežna tekočina preusmerila misli drugam). Prišel je tudi do sklepa kako vsesplošno uporabna je zdravstvo in me začel nagovarjati, da naj grem študirati medicino. Njegovo lakoto sem potešila z nasmehom. V mojih mislih pa medtem...

(ah Zvonko, Zvonko. Še vedno se nisi spremenil. Zanima me kdaj se bo rodil človek, ki bo zbil tvoj ego. Če bi malo pogledal sebe, morda ne bi opazil toliko napak na drugih. Morda pa misli, da smo mi vsi slepi in nismo opazili trebuha, ki mu visi čez rob hlač, pobarvanih las in potu, ki mu teče po čelu. Tudi on si bo moral priznati, da se stara - kot vsi na tem svetu.
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da ima vedno kaj za pripomniti glede moje postave. Lahko bi rekel tudi kaj svoji hčeri, ki je mimogrede še kakšnih 10 kilogramov težja. Ne vem sicer ali je kaj shujšala ali ne. Morda pa je šla na lipostukcijo in je ravo zato ni danes tukaj...)

Po kakšnih dveh urah poslušanja njegovega visokega glasu s primorskim naglasom, se je odločil da je bilo dovolj moraliziranja. Vstal se je in se odpravil proti avtu. Predno je odšel pa ni pozabil povedati svojega znamenitega stavka: "Anita, ti si mi najljubša nečakinja (pa pi*da, saj ni moj stric, no!). Če boš upoštevala moje nasvete, boš še daleč prišla." (Yeah, right.)

Zvone si zdaj najbrž misli kakšno božje delo je naredil s svojimi nasveti. Če povem po resnici, ga polovico časa sploh nisem poslušala. Sicer pa njegov samogovor v meni ni premaknil ničesar. Jaz se v svoji koži počutim dobro in zakaj bi se spremenila. Če mi bo bog naklonil srečo, bom
svojega "strica" videla šele čez kakšnih 5 let.

Optimistična sobota je tako postala soparno zatežena. Celo grmeti je že začelo v našem koncu.

my blog is sold

Blazno rada berem bloge - če so zanimivi seveda. Razlaga besede blog: blog je osebno doživljanje aktualnih dogodkov z določeno cenzuro. Je svoboden medij, ki ga omejiš toliko, kot sam želiš. To je definicija, ki se je trenutno izoblikovala v mojih mislih.

Zadnjič sem spet brala Jonasov blog. Rečem lahko samo eno - Viktor za posebne dosežke je šel v prave roke. Vsaka čast, res!
No, med branjem te objave, me je prevzela neka ideja. Kaj pa, če bi tudi jaz kaj malega zaslužila s svojim pisanjem? Ko sem bila še majhna, sem želela prav to. Da, uganili ste, moja skrita želja je bila postati pisateljica. Vse skupaj me je minilo nekje v petem razredu. Takrat je bilo namreč potrebno napisati prvo seminarsko nalogo. Ocena slednje ni bila bleščeča, zato sem to misel opustila.
Pred približno pol leta pa sem spet začutila potrebo po pisanju in nastal je blog virtualni jaz.

However, back to basics. Ja, lepo bi bilo, če bi se denarnica malo zredila. Saj veste, denarja vedno primankuje...
Na svoj blog sem zato vstavila Google AdSense. Kot ste morda opazili, se nahaja na levi strani mojega bloga. Slišala sem, da se da s to zadevo dobro zaslužiti. Deluje po principu cost-per-click. V prevodu: več kot je klikov na oglase, več se da zaslužiti. Torej, upam da bo kaj iz tega.
Čez kakšen mesec ali pa kaj več, bom poročala o zaslužku. Sicer pa dvomim v uspeh. Vse skupaj je bolj za šalo.

P.S. Vnaprej se zahvaljujem za vse Vaše klike. Hvala.



(toliko kot tale na sliki^ najbrž ne bom nikoli zaslužila)

nov videz

V današnjem svetu se vse vrti okoli videza. Če si neprimerno oblečen, pač ne moreš imeti veliko prijateljev, biti v dobri družbi in imeti takšnih možnosti kot ostali. Kaj pravzaprav spada pod "neprimeren" videz? O tem bi lahko razpravljali v nedogled. Zmagovalna formula je: bodi povprečen, a kljub temu izstopaj.

Dovolj o tem. Tisti, ki redno spremljate moj blog ste najbrž opazili, nov template. Nisem ga spremenila zaradi vse večje pomembnosti videza, kot bi to lahko sklepali iz uvoda. Glavni vzrok je, sedaj že bivši template, ki je bil popolnoma črn. Enobarvnih stvari se hitro naveličam. Zakaj pa ravno zelena? Ne vem... v tem trenutku mi sede. Upam, da je tudi vam všeč.

P.S. Template nisem izdelala sama (pramalo znanja in časa). Blogger XML teme si lahko zastojn downloadate tukaj. Meni so blazno všeč.

mogoče Švica?

Prejšnji vikend sem zamudila kar nekaj stvari. Že od začetka leta sem imela v načrtu izlet (oziroma ekskurzijo) v Švico. Cena (150€ - vse vključeno) za 3 dni res ni bila pretirana. Odštevala sem mesece, tedne in dneve, do tega pomembnega dogodka. Vendar pa je debeluška v petem mesecu tega leta lenarila. Zato je torej morala ostati doma in popraviti določene ocene, ki niso izgledale lepo v redovalnici.
Kot vedno, se tudi "obvezni" načrti niso obnesli. Knjige in zvezki so počivali, jaz pa sem počela druge reči (trenutno se res ne spomnem kaj je bilo to). Na šolo sem se spomnila šele v nedeljo (malce prepozno, ja). Večino dneva sem najbrž preživela za računalnikom (ja kje pa drugje!).
Še včeraj sem bila jezna sama nase, ker načrti niso bili izpeljani, tako kot sem si jih zamislila v začetku leta. Zakaj hudiča sem ostala doma (učila se seveda nisem), ko pa bi lahko bila popolnoma drugje. Arghhh, zakaj?

Potem pa danes kar naenkrat... šok. Oče mi reče: "Veš, jst grem konc mesca v Švico. Mam nekakšno službeno potovanje. Ka bi šla ti zravn? Sej so zdj počitn'ce, ne...?"
-tišina-
V mislih sem še enkrat prevrtela zvočni posnetek, ki se je shranil v možganih. Sledila je analiza, preverjanje če sanjam in zmedeno mežikanje z očmi. Ker je vse skupaj trajalo malo dlje kot običajno, je oče vprašal: "A me ti sploh poslušaš? Joj, potem pa rečeš da sem jaz odsoten..."

Ah, ati ati, seveda sem te poslušala. Mnogo bolj poglobljeno, kot si mislil. Razmišljala sem o tem, da je vse skupaj naključje in na koncu prišla do sklepa, da je to usoda.
Kolikor hitro se je dalo sem prikimala in seveda dodala, da komaj čakam na dan odhoda.
Ati je z nasmehom odvrnil, da mora vprašati še šefa, ampak misli da ne bo problemov.

Zdaj pa držite pesti!

družinske zadeve

Včeraj sem obljubila, da bom poročala o družinskem kosilu. V bistvu pa se mi vse skupaj zdi nesmiselno. Le kdo si želi prebirati zapise o tem? Ampak... obljuba dela dolg.
Sestra je poročala približno takole: "Ko sva prišla v gostilno, so bili vsi že zbrani. Hvala bogu ni bilo neznanih sorodnikov (to so tisti, za katere sploh ne veš da obstjajo). No, najprej sem še enkrat čestitala babici. Seveda je takoj vprašala kje si ti. Povedala sem, da si pač doma. K sreči ni vrtala globlje. Za mamo pa ni nič vprašala. Potem sem se pozdravila še z ostalimi. Vsi so želeli vedeti kje si. Odgovor je bil isti kot pri babici. Sledilo je kosilo. Za predjed je bil..." (ne bom opisovala kaj vse mi je naštela, ker bi se vam le cedile sline. Pa tudi spomnim se ne več) "...za sladico pa torta."
"Po kosilu je sledil pogovor s sorodniki in ostalimi. Pogovarjala sem se samo s Kajo, ker je še najbolj normalna. Ja, kaj ni res? Vse ostale vidim enkrat na 5 let." ...spet ne bom opisovala vsebin pogovorov - pač družinska zadeva.

No, to je bil moj dolg. Pojdite na sonce in dajte računalniku vsaj malo miru!

P.S.: Z mamo sva celo dobili domov posebno pošiljko torte. Sicer pa bi bilo bolje da je ne bi. Stavim, da je bilo v njej 80% margarine.

čuden dan (ali ko se uprem očetu)

Če kateri izmed pregovorov prezpogojno drži za našo družino, potem je to tisti o sorodstvu - saj veste - žlahta strgana plahta (ali kako že gre...). V zadnjem času je v ospredju predvsem odnos tašča - snaha. Raje ne bom razlagala o teh stvareh. Vzelo bi mi namreč preveč časa in potrpljenja.

Danes je moja babica (očetova mama) praznovala rojstni dan. V sredini maja je dopolnila 80 let. Ja, že kar nekaj časa tepta travo na tem svetu. Oče jo seveda obožuje in v njegovim očeh je najmanj svetenica. Sicer pa je v večini primerov podobno.
Mama trdi ravno nasprotno in jo primerja z najhujšimi bitji tega sveta. Komu sedaj verjeti? Do mene je bila vedno prijazna - včasih celo pretirano. Vendar pa kljub temu ne vem kaj se je dogajalo pred mojim rojstvom. Mama načeloma ne laže, prav tako ne oče. Občasno pa rada prikrojita resnico v svoj prid.
Nekaj časa sem bila nevtralna, potem sem nasprotovala obema, trenutno pa sem v maminem štabu. Nekako me je prepričala s celodnevnim "pripovedovanjem kako je bilo v preteklosti", da sem popustila.

No, nazaj k stvari. Danes naj bi naša "družina" (aha, seveda) imela nekakšno jubilejno kosilo. Ker sem itak ljubiteljica družabnih dogodkov in prijetnih srečanj, sem nazadnje ostala doma. A sem zato nesramna? Oče mi je zatrdil, da si bom to odločitev zapomnila. Morda pa res. Si že predstavljam poglede v stilu "poglej jo nesramnico - ni prišla". Strah mi vzbujata predvsem očetovi sestri. To je edino zaradi česa imam slabo vest. Babica bo na mojo odločitev kmalu pozabila (če ne zdaj, pa potem ko... - ah, bom raje tiho).

Na kosilo sta vseeno šla sestra in oče. Ko se bosta vrnila, bom poročala o dogodku. Sestra si namreč zapomne vse najmanjše podrobnosti - od izrazov na obrazu pa do tega kakšen je bil pribor.

tudi jaz imam google desktop

Bliza se konec šolskega leta. Samo še slaba dva tedna in šolska torba se bo prašila v kotu sobe. Bližje kot smo počitnicam, več časa imam. V bistvu sem ta blog pustila samevati zaradi preobremenjenosti z vsemi šolskimi in ostalimi dejavnostmi. Izdelava spletne strani in postavitev foruma (ter tudi administracija) sta mi vzela veliko časa. Na začetku je bilo na vse skupaj velik naval, zdaj pa bolj ali manj sameva. Forum ima že rekordnih 10 članov. Saj vem, brezveze.

No, anyway. Danes sem malo brskala po bloggerju. Z določenimi povezavami sem prišla do strani, kjer si je možno downloadati (prenesti) Google desktop. Najbrž to stvar vsi ki ste "up to date" že poznate. Jaz sem odkrila ta čudež prav na današnji dan. V trenutku me je očaral s funkcionalnostjo in preglednostjo. Zdaj ga imam tudi jaz na namizju in ne morem se ga nagledati. Naročila sem se tudi na RSS feed rtvslo.si, siddharta.net in tudi določenih blogov.
Vendar pa imajo tudi najbolj fenomenalne stvari vsaj eno slabo stran. Pri Google desktop je to sledenje. Povsod kamor grem, si lepo zabeleži. Ampak k sreči se da tudi to izklopiti. Vsekakor priporočam tudi vam.

Za vse tiste, ki nimate pojma o čem govorim je tu Printscreen (Google desktop je tisto čudo na desnem robu namizja):

Ob priložnosti napišem še kakšen vtis ;)

I'm back...

Minilo je nekaj mesecev, preteklo dovolj vode in na cestah umrlo preveč ljudi. Odločila sem se, da zopet začnem pisati svoj blog. Zakaj že? Ker mi je dolgčas, ker je imeti blog blazno kul (celo tam nekje v Sloveniji) in ker rada razgljabljam o zelo (ne)pomembnih stvareh - pa čeprav sama s seboj. Odločitev je torej dokončna -še naprej bom težila svetu. Vendar pozor! Zdaj sem kakšnih 5 kilogramov težja, nekaj centimetrov višja in še bolj nadležna kot kadarkoli prej.

Če je vaše zanimanje že v tem trenutku zraslo na maximum in se že veselite mojih fantazijskih izpovedi, vam svetujem da zaprete moj blog!