dedek je obvisel

Zgodba o možu in ženi
Četrtek, 6. september je bil lep dan za mnoge. Starejša gospa blizu osemdesetih let je vstala po nekaj minutnemu kikirikanju petelina. Kot vedno se je najprej počesala in uredila, nato pa odšla v trgovino. Zase in za moža je kupila isto kot običajno - pol kilograma kruha, margarino in jogurt. Med potjo domov je srečala sovaščanko in spregovorila nekaj besed z njo. Potem je pozajtrkovala in se odpravila na vrt. Kljub svoji že častitljivi starosti je še dovolj vitalna in samostojna, da sama skrbi zase.
Potem je prišel ven njen mož. Pomagal ji je pri pobiranju fižola. Tudi on je že imel lepa leta - 75 pomladi je preštel. Razen občasnih nestrinjanj sta se kar dobro razumela. Gospa je odšla kuhati kosilo, gospod pa je malo posedel zunaj. Na dež se je pripravljalo. Okoli enih popoldne sta pojedla kosilo in nato igrala karte. Zunaj je lilo kot iz škafa, zato sta poiskala sodobno obliko razvedrila (beri: televizijo). Gospa je medtem še pomila posodo. Mož se je po počitku oblekel in šel ven. Dež je ponehal in posijalo je sonce.
Žena je pogledala svojo telenovelo in začela pripravljati večerjo. Začelo se je temniti. Vedela je, da se bo soprog vsak čas prikazal in zato je pripravila mizo. Bilo je že pozno. Odšla je na dvorišče in poklicala moža. Ni se oglasil. Nekajkrat je še poskusila, nato pa si je oblekla jopico. Hladen zrak je božal njen zguban obraz. Sprehodila se je po vrtu in prišla do drvarnice. Bila je odklenjena. Vedela je da je mož v bližini, saj so vrata drugače zaprta. Vstopila je ... in zagledala soproga. Visel je na vrvi, ta pa je bila pritrjena na tram. Da, obesil se je. Popadla jo je panika. S tresočim glasom ga je nekajkrat poklicala, a odgovora ni bilo. S solzami v očeh in hitrimi koraki je odšla v hišo. Telefonirala je hčerki, ki je stanovala najbližje. Šla je pred hišo in se sesedla na klop. V šoku je pričakala rešilce, hčero in policijo.

Igrali so:
mož, soprog, gospod = moj dedek
žena, soproga gospa = moja babica
hčera = moja teta
sovaščanka = soseda, ki stanuje pri kapelici
rešilci, policija = saj jih poznate

Prve žrtve očitno padajo. Dedek se je opogumil in opozoril na porazno stanje, ki traja v naši "družini". Od nekdaj sem vedela, da sem pristala pri napačnih ljudeh. Štorklja je pač zgrešila dimnik ali dva. Jebeš, tak pač je.
Zamerim mu (dedku). On bi moral biti na mojem pogrebu in ne obratno. Vem, nisem imela poguma in niti zdaj ga nimam da bi storila to. Mami bi se zmešalo in bi pristala v norišnici, ati bi si na sence pritisnil pištolo, sestra pa bi preostanek življenja prejokala ali pa bi postala odvisnica.
Rada bi se rešila tega sveta, ker mi je brezveze živeti. Prosim vas, ne me prepričevat kako je življenje super in kako lahko uživamo, ker to ni res. Pa saj se ne bom ubila. Vsaj zaenkrat (še) ne.

Glede dedka pravijo da se je ubil zaradi bolezni. Kakor je meni znano, razen operacije žolčnih kamnov ni imel drugih posegov. Vedel je, kako super se razumemo pri nas doma. Mislim, da je delno krivo tudi to.
Sicer pa imata levji delež pri tem dogodku moji teti. Tako vsaj pravi mami. Pravi, da ga nikoli nista marali in sta ga podcenjevali. Res je, da ni imel izobrazbe, toda zato si ni bil sam kriv. Med vojno so mu ubili očeta in ket tretji najstarejši je moral poskrbeti za mamo in ostalih 7 otrok. Srce se mu je paralo, ko je gledal nehvaležni hčeri in sam bog mu je namenil tretjega otroka - mojega očeta. Učil ga je stvari, ki jih je znal in bil pri tem ponosen nase.
Dedek je bil res dobrega srca, ampak najbolj skriti kotički so ostali zagrenjeni. Naučil me vožnje s kolesom, pa skupaj sva pobirala lešnike, on je bil tisti ki je hotel da grem v glasbeno šolo. Kljub vsemu mu zamerim.