priplavala nazaj

Helou, helou! Vrnila sem se že včeraj (tako kot sem tudi obljubila), a sem najprej morala "napisati" blog domačim (beri: povedati kako je bilo na morju). Moje pripovedovanje se je zavleklo pozno v noč.
Domačim res ni bilo težko razložiti kaj vse se je zgodilo. Zdaj pa sem pred dilemo. Povedati po resnici in pokazati fotke ali se raje nekaj izmisliti in še naprej ostati "anonimna"? Če storim prvo, bom zapisala vse, brez dlake na jeziku, v kolikor pa uporabim drugo možnost bo zapis bolj suhoparen. Sami presodite kaj sem spackala...

Na kratko: delavnice so bile super; "skupni večeri" zanič; kopanje&vreme OK; zredila se nisem :), čeprav sem jedla 5x na dan;

Na dooolgoo:
Na morje (oz. aktivne počitnce) sem se odpravila z mešanimi občutki. Najbolj sem se veselila tega, da bom lahko cel teden (cel teden!) preživela brez kričanja, brez obtoževanja in prepirov, brez prijateljev in računalnika, a mi kljub temu ne bo dolgčas.
Kljub temu pa je v glavi prevladovala ena sama misel. Kako se bom vključila v družbo? Večkrat sem že povedala, da težko navežem stike z vrstniki. Pri slednjem me ovira predvsem to, da se ne počutim dobro v svoji koži (btw, zato tudi hujšam). Ko se s kom pogovarjam, imam vedno občutek da me sogovornik ocenjuje in gleda zviška. Tega se nikakor ne morem znebiti. Druga ovira je ta, da sem zaprta vase. Nerada razlagam o svojih občutkih, o dogodkih in svojem življenju nasploh. Odkar pišem blog, mislim da sem bolj komunikativna in odprta. Pa tudi scer raje pišem kot govorim.

Kje sem zdaj ostala? Aha. Na morje sem prispela proti večeru. Najprej formalnosti - ime, priimek, osebni dokument - nato pa sem dobila številko sobe. S potovalko sem se vzpenjala po stopnicah in se vse bolj približevala zvoku smehljanja. Na hodniku so (predvidevam) sedeli moji vrstniki in se veselo pogovarjali. Ko so me zagledali so malo utihnili in (najbrž) čakali na pozdrav ali kaj podobnega. Bilo jih je okoli 15 - morda manj. Na hitro sem jih pogledala in se odpravila naprej po hodniku. Nisem jih pozdravila, enostavno ni šlo. Čutila sem kako mi je obraz rdeči in silovito odprla vrata sobe. Bila sem na varnem, kajti bila je prazna. V trenutku sem bila spet "normalna". Izbrala sem si posteljo in se malo razgledala. Kmalu je vstopila sošolka in se mi vrgla v objem. Bila je vesela, da sva skupaj v sobi, jaz pa srečna ker vidim znan obraz. Potem sva šli na hodnik in se pogovarjali. Tudi njej je bilo neprijetno, ker ne pozna nikogar razen mene. Sledila je večerja in po njej skupinski večer. Malo smo se predstavili med sebej in podobno. Bilo je kar prijetno. Potem smo se poslovili in sledil je nočni počitek. V sobi sem bila sama. Vsi ostali so se na hodniku družili med seboj. Vem, lahko bi šla ven, lahko bi se pogovarjala, a raje sem sem vključila mp3 in zaspala.

Ostali dnevi so potekali tako: zajtrk ob osmih, skupinsko delo do kosila, kopanje po kosilu in družabe urice po večerji. Najbolj sem uživala v delavnicah. Naučila sem se res veliko novega in koristnega iz različnih področij. Oh, kaj bi dala da bi se lahko celo leto učila na takšen način. Dobila sem celo malo več poguma da se vpišem na medicino. A, nič še ni odločeno.
Pri kopanju sem ugotovila, da še vedno znam plavati in da bo potrebno še shujšati. Pomembna ugotovitev je tudi ta, da v vodi nisem nič bolj družabna. Sicer pa je bilo kar OK - morje čisto, voda topla, le sonca ni in ni bilo.
Nočna mora se je začela po večerji. Družabni večeri so bili najtežji del dneva zame. Organizatorji naj bi pripravili tematske igre za vsak dan posebej (baje, da so imeli v mislih takšne, ko vseh 50 udležencev sedi v krogu). A mladi mojih let si tega seveda ne želijo. Kdo bi se večer za večerom rad igral? Brez veze, pojdimo raje na žur! Tako so načrti organizatorjev hočeš/nočeš odpadli. Alkohol je tekel v potokih in zvočnike je skoraj razneslo. Naj samo poudarim, da so bile prvi dan vse škodljive substance prepovedane in obvezen nočni mir po 23. uri. A če si šel mimo nadzornika s piksno pira se ti je prijazno nasmejal in ni rekel nič. Zakaj je potem prvi dan povedal hišni red? Da ni bilo dolgčas?
Anyway, nobenega izmed "družabnih večerov" se nisem udeležila. Priznam, lahko bi se. A zakaj hudiča bi se nalivala z alkoholom in ostalimi substancami? Da bi bila cool, da bi bila družabna in sproščena? NE, raje takoj umrem! Saj vem, zdaj sem pa jaz tista ta čudna.
Morda pa bom kdaj v prihodnosti spremenila svoje mnenje in se bom še smejala temu zapisu. Saj poznate tisti rek o zarečenem kruhu, kajne?

Ne da se mi več pisati, čeprav imam še marsikaj za povedati.

P.S. Izbrala sem prvo možnost, a brez fotk.