Kdo je debeluška? Tega ne boste kar tako izvedeli. Lahko vam povem nekaj, ostalo pa izbrskajte sami.
Pisal se je 1. dan 7. meseca leta Gospodovega 1990, ko je presrečnim staršem tam nekje na svet privekalo dete. Bila je deklica. In Bog je videl, da je to dobro in je bil spet zatopljen v svoje narcisoidne misli. Iz njih sta ga zbudila starša, ki sta menila, da otrok mora imeti ime. In Bog je videl, da je to dobro in je rekel, da se je tega spomnil. No kakorkoli, deklici je še danes ime Anita. Kaj je dekle počelo do svojega 7. leta ostaja zavito v skrivnost. Prav tako ostaja skrivnost kdaj bo zapustila ta svet, ker datuma prej omenjeni gospod še ni sporočil, pravi, da se je zapletlo pri birokraciji. Točno 7 let in 2 meseca po svojem rojstvu je začela obiskovati osnovno šolo in obiskala jo je kar temeljito, saj je nekako ostala odlična vseh osem let. Učni uspeh je bil zagotovilo, da se je vpisala na Gimnazijo "tam nekje", kjer še vedno vztraja v napol vegetativnem stanju.
Mama pravi da je bila kot otrok hiperaktivna, saj se je udejstvovala v premnogih obšolskih dejavnostih: bioloških, kemijskih krožkih, igrala na harmoniko, risala, tudi pela je in nekaj malega zapravljala čas v knjižnici. Posebej je treba poudariti da se je udeležila prav vsakega tekmovanja, na katerih je pobrala kar nekaj priznanj. Z nekoliko manjšo vnemo je raje opazovala kot pa sodelovala pri športnih aktivnostih. Z leti je izgubila večino hiperaktivnosti iz otroštva in sedaj se zelo razveseli vsake odpadle ure športne vzgoje. Vendar to ne pomeni da se ne trudi.
Moram reči da je zelo čudna oseba. Zanima jo veliko stvari, a večina je zgolj momentalnih. Hitro izgubi zanimanje zanje in se poda v nove vode. Tako pač je. Zato naj vas razveselim, da bo najbrž tudi ta blog zamenjala za kaj tretjega.
Pisal se je 1. dan 7. meseca leta Gospodovega 1990, ko je presrečnim staršem tam nekje na svet privekalo dete. Bila je deklica. In Bog je videl, da je to dobro in je bil spet zatopljen v svoje narcisoidne misli. Iz njih sta ga zbudila starša, ki sta menila, da otrok mora imeti ime. In Bog je videl, da je to dobro in je rekel, da se je tega spomnil. No kakorkoli, deklici je še danes ime Anita. Kaj je dekle počelo do svojega 7. leta ostaja zavito v skrivnost. Prav tako ostaja skrivnost kdaj bo zapustila ta svet, ker datuma prej omenjeni gospod še ni sporočil, pravi, da se je zapletlo pri birokraciji. Točno 7 let in 2 meseca po svojem rojstvu je začela obiskovati osnovno šolo in obiskala jo je kar temeljito, saj je nekako ostala odlična vseh osem let. Učni uspeh je bil zagotovilo, da se je vpisala na Gimnazijo "tam nekje", kjer še vedno vztraja v napol vegetativnem stanju.
Mama pravi da je bila kot otrok hiperaktivna, saj se je udejstvovala v premnogih obšolskih dejavnostih: bioloških, kemijskih krožkih, igrala na harmoniko, risala, tudi pela je in nekaj malega zapravljala čas v knjižnici. Posebej je treba poudariti da se je udeležila prav vsakega tekmovanja, na katerih je pobrala kar nekaj priznanj. Z nekoliko manjšo vnemo je raje opazovala kot pa sodelovala pri športnih aktivnostih. Z leti je izgubila večino hiperaktivnosti iz otroštva in sedaj se zelo razveseli vsake odpadle ure športne vzgoje. Vendar to ne pomeni da se ne trudi.
Moram reči da je zelo čudna oseba. Zanima jo veliko stvari, a večina je zgolj momentalnih. Hitro izgubi zanimanje zanje in se poda v nove vode. Tako pač je. Zato naj vas razveselim, da bo najbrž tudi ta blog zamenjala za kaj tretjega.
RSS Feed (xml)
Ni komentarjev:
Objavite komentar