ne obupaj prehitro

Ta naslov moram res večkrat imeti v mislih. Sem človek, ki hitro obupa in si predstavlja slabe rezultate (na vseh področjih). Nekje globoko v sebi pa prav čutim, da vendar ni tako slabo. Imam bujno domišljijo, lahko bi celo začela pisati scenarije za filme. Pred očmi se mi prav odvija zgodba. Vedno pa sta filma vsaj dva. En ima tragično vsebino, drug pa happy end. Tistga z žalostno vsebino skušam ponavadi ublažiti tako, da si srečen movie kar naprej ponavljam. Ponavadi tudi sama sebi govorim da nisem kriva, ipd.
No, dragi blog da te ne bom tako dolgočasila ti kar razkrijem razlog za tale ponovno zabluzeni post. Dobila sem korigiran test psihologije. Dobila dve oceni: 3 in 4! Hmmm... glede na to da nameravam biti tudi letos odlična, mi prva ocena ne ustreza najbolj. Zato grem jutri ponovno na bojno polje, na lov za boljšo oceno!


Sedaj se grem učit (najbrž do zgodnjih jutranjih ur). Fingers crossed!

hm... psihologija

Dandanes ima vsak profesor svojo, edinstveno in učinkovito metodo poučevanja. Nekateri poskušajo dijake pritegniti s šalami, drugi s praktičnimi primeri in spet tretji mislijo da so sami po sebi dovolj originalni. No, tudi na naši preljubi gimnaziji imamo kar nekaj takšnih primerkov. Naj danes izpostavim enega izmed njih - profesorja psihologije.

Poznam veliko ljudi ki privijo: "Psihologi so trčeni." "Če razumeš psihologa, si res pameten." "Psihologija in jaz ... dva različna pojma." Lahko bi naštevala še kar nekaj časa, pa sem v časovni stiski. Se vam morda v glavi pojavi vprašanje, zakaj neki se je debeluška spravila nad psihologijo?
Odgovor: Danes smo pisali test pri tem predmetu. Moram priznati, da mi je znanost kot sama izredno zanimiva. Vendar pa me pri sistemu poučevanja našega profesorja moti marsikaj. Vedno govori zelo hitro, je mrkega obraza in sam pravi da ne pomaga rad! Najhuje je če želiš povedati svoje mnenje. Seveda te posluša, vendar pri njem velja pravilo PROFESOR VSE VE!

No, danes smo pisali test. Dobili 3 vprašanja, vsak odgovor ima lahko največ 2 (!) stavka. Pravila so preprosta:
~ pri sebi imaš lahko zvezek in učbenik - ne veselite se prehitro
~ ne piši tega (in podobnega) kar smo napisali v zvezku
~ ne piši tega (in podobnega) kar piše v knjigi
~ ne prepisuj od soseda
Vsako vprašanje je ocenjeno od 1 do 5. Potem izračunana aritmetrična sredina in zaokroženo navzdol. Vse moje upanje je splahnelo. Dobila bom prvo negativno oceno v svoji zgodovini!

me... emo?

Danes mi je sošolka rekla, da sm ful emo! Ker nisem želela izpadet neumna, sem rekla: "Mogoče pa res." Ko sem prišla domov, sm na forumu odprla temo z naslovom EMO. Iz postov drugih uporabnikov foruma sem ugotovila kaj pravzaprav pomeni "biti emo". Moram reči da se v določenih alinejah kar ujema z mojim opisom. Emo je torej:
~ oseba ki nima prijateljev, zato tudi sam sebe fotografira
~ na fotografiji ima vedno zakrito 3/5 face
~ ponavadi ima temne (črne) in mastne lase
~ ni naličen
~ nikoli se ne smeji in na koncertu ne skače (je neke vrste živ mrtvec)
~ oblači se v črno, rdečo, belo in roza barvo. Oblačila so oprijeta, črtasta ali pikčasta ali pa brez vzorca. Dobro je če ima tudi kakšno priponko.
~ beseda emo izhaja iz besede emotions, emotional (čustva, čustven). Emoti so zelo čustveni, čeprav tega ne kažejo navzven. Posledica tega je da pišejo samomorilske pesmi in se tudi režejo.
~ pa fajn je če igrajo kakšno kitaro.

Po daljšem razmisleku sem ugotovila, da se je sošolka norčevala iz mene. To mi je rekla predvsem zato, ker večino časa preživim sama s seboj. Moram reči da se takrat res najbolje počutim.

o mrtvih golobih in "best frendih" =)

Danes je bil prav prijeten dan. Zjutraj sem odšla v šolo kar brez bunde. S sošolko sva popili kakav in se tako primerno pripravili za naporen pouk. Ure so šle kar hitro, predvsem zaradi naslednje izjave:
andrej: "Poglejte mrtvega goloba."
Sara: "Kje?" (pogleda v zrak)
Vsi crkujemo od smeha.
Sara: "Ja ka no sej bi lahko na drevesu umrl."

Zarad tega smo se potem režal se cel dan. Potem smo to povedal profesorju za LUM (ki je ful za štos) in se je še on cel čas smejal.
Sošolka me je povabila na rojstni dan. Jaz pa nevem če bi šla. Res sva dobri prijateljici in pri večini (oz. kar pri vseh) predmetih sediva skupaj. Razloga za to, da nebi šla sta 2. No, pa da vam povem:
1.) Kakor najbrž že veste sem zelo nedružabna oseba in najverjetneje bom tam sedela sama. Poleg tega bodo skoraj vsi naliti. Res ne vem kje jim je point... mogoče bom to čez nekaj časa razumela, ko bom tudi sam začela piti. Nikol ne veš!
2.) Ne vem kaj naj ji kupim za darilo. Sestra mi vedno reče da ne znam oceniti ljudi. Ful mi bo neprijetno če ji darilo ne bo všeč. Sploh zato kr sva neke vrste "best frendici" in bi mogla jaz brez težav izbrati darilo. Saj best frendi si vse zaupajo in vedo veliko stvari - ali pa kar vse - drug o drugem. Bom še razmislila.

Imate morda vi kakšen predlog?

Ljubljana, Ljubljana

Včeraj sva bili z mami v prestolnici. Prvotni načrt je bil nakupovanje in obisk botrce. Ker sva se od doma odpravili šele po kosilu, nisva imeli ravno veliko časa. Ja, potrebno je bilo kar pohiteti, predvsem zaradi šole (vstati moram že ob 5:30).
No, prišli smo do točke kjer moram povedati, da ima moja mami gostinsko izobrazbo. Kakšnih 20 let je delala v hotelu kot kontrolor računov, ipd. Pred pol leta je službo pustila in sedaj dela na računovodskem servisu. Ta služba ji ni najbolj všeč, saj je ogromno novih stvari, ki se jih mora naučiti. Od nekdaj je sanjala, da bi imela svojo restavracijo ali kafič. Moram reči, da je rojena za ta posel, vendar pa je nakup praktično nemogoč... Pa ne bom sedaj razlagala o finančnih težavah, saj jih ima takorekoč vsak. Ko sva že ravno bili blizu sva pregledali nekaj kafičev, pa željenega nsva našli. Proti koncu sva se odpeljali še v Tržič. Majhno, lepo mesto obdano s prečudovitimi gorami in še lepšim zelenjem. Tudi tam sva si ogledali gostinski lokal. Natakarica nama je povedala, da je Tržič - oprostite izrazu - mrtvo mesto. No, ona že ve. Lokal nama je bil zelo všeč, poleg tega pa še na dobri lokaciji. A kaj ko si človek ne upa tvegati. Moja mami je zelo previdna oseba. Vsako stvar pretehta, preuči in razišče (najbrž sem od nje dobila kakšno teh lastnosti). Bomo videli če se bo kaj razvilo z tega. Nikoli ne veš.
V Ljubljani sem si kupila nove škorenjce, zelo so mo všeč. Sprejela pa sem odločitev, da jih ne bom nosila tako kot je sedaj moderno. Če to storim, izgledam kot kmetica. Jaz se (ne) obremenjujem z mnenjem drugih.


Proti koncu dneva je prijetno naletaval sneg (I love it!)

and the question is: WHY

Zakaj sem pravzaprav začela pisati blog?

1.) Mislim da so na to odločitev poglavitno vplivala mnenja bližnjih. Res je da se ne smemo obremenjevati s tem kar pravijo drugi. Toda najbolj me moti to, ker govorijo resnico. Med drugim mi pravijo, da sem "zelo nedružabna oseba". Res je da uživam ko sem sama s svojimi mislimi in me nihče ne moti. Takrat sanjarim vse mogoče - imam neverjetno domišlijo. Nekoč sem že mislila napisati knjigo, a kaj ko sem se kmalu začela navduševati nad šivanjem. Priznam, uživam v samoti! Želim si celo, da bi bila v določenih trenutkih nevidna. Nekateri me gledajo kot da sem iz drugega planeta, ko jih to povem. Ja, tudi takšni samotarji moramo obstajati. Morda se bo to čez časa spremenilo in bom goreče iskala objem. Upam da mi ga bo takrat kdo ponudil. Oče mi je vedno govoril: "Človek ne more živeti sam. Kako bi se ti počutila, če bi bila popolnoma sama na svetu?" V mislih sem mu seveda odgovorila po resnici. A iz mojih ust je prišla laž - kako tipično zame. Zato sem se odločila, da bom svoje skrivnosti zapisala v blog in skušala pri tem ostati anonimna.

2.) V preteklosti sem že pisala dnevnik. Bil je tisti otroški, z dišečimi listi in dvema medvedkoma na prvi strani. Imel je okoli 200 strani, ki so si sledile v barvem zaporedju (modra, zelena, roza). Ta dnevik sem tudi skrbno zaklepala, kjluč pa hranila v predalu pod zvezki. Za pisanje sem uporabljala poseben svinčnik. Moram reči da sem pisala kar pogosto, če ne drugače pa ponoči ob soju svetilke. A tudi dnevnik ni bil moj najboljši prijatelj, marsikaj sem mu zamolčala. Dandanes sem vesela, da je bilo tako - kasneje ga je namreč prebrala sestra. Rekla mi je da sem najbolj dolgočasna oseba na svetu. Iz jeze sem ga sežgala in ostali so zgolj prijetni spomini, ter klučavnica in ključek. To sem seveda počela pred kakšnimi petimi leti. ko računalnik še ni bil tako vsestransko uporaben pripomoček.

3.) V zadnjem času se pojavlja vse več blogov. Nekje sem prebrala, da vsakih 15 sekund nastane nov blog. Potrebno je torej slediti trendu in početi to kar počnejo drugi.

Kaj pa ime? Zakaj debeluška? Ja, to je tudi zanimivo. Vsega skupaj imam 4 različne nicke. Ker so vsi štirje že uporabljeni in zasedeni, sem si izmislila še enega. Me res zanima če vas bo to odvrnilo od branja. Konec koncev 99,9% ljudi gleda zgolj na vizualno podobo. Vendar pa ta beseda ne pristaja najbolj moji vizualni podobi. No,torej kakšna je vaša odločitev?

nekaj o meni

Kdo je debeluška? Tega ne boste kar tako izvedeli. Lahko vam povem nekaj, ostalo pa izbrskajte sami.
Pisal se je 1. dan 7. meseca leta Gospodovega 1990, ko je presrečnim staršem tam nekje na svet privekalo dete. Bila je deklica. In Bog je videl, da je to dobro in je bil spet zatopljen v svoje narcisoidne misli. Iz njih sta ga zbudila starša, ki sta menila, da otrok mora imeti ime. In Bog je videl, da je to dobro in je rekel, da se je tega spomnil. No kakorkoli, deklici je še danes ime Anita. Kaj je dekle počelo do svojega 7. leta ostaja zavito v skrivnost. Prav tako ostaja skrivnost kdaj bo zapustila ta svet, ker datuma prej omenjeni gospod še ni sporočil, pravi, da se je zapletlo pri birokraciji. Točno 7 let in 2 meseca po svojem rojstvu je začela obiskovati osnovno šolo in obiskala jo je kar temeljito, saj je nekako ostala odlična vseh osem let. Učni uspeh je bil zagotovilo, da se je vpisala na Gimnazijo "tam nekje", kjer še vedno vztraja v napol vegetativnem stanju.

Mama pravi da je bila kot otrok hiperaktivna, saj se je udejstvovala v premnogih obšolskih dejavnostih: bioloških, kemijskih krožkih, igrala na harmoniko, risala, tudi pela je in nekaj malega zapravljala čas v knjižnici. Posebej je treba poudariti da se je udeležila prav vsakega tekmovanja, na katerih je pobrala kar nekaj priznanj. Z nekoliko manjšo vnemo je raje opazovala kot pa sodelovala pri športnih aktivnostih. Z leti je izgubila večino hiperaktivnosti iz otroštva in sedaj se zelo razveseli vsake odpadle ure športne vzgoje. Vendar to ne pomeni da se ne trudi.

Moram reči da je zelo čudna oseba. Zanima jo veliko stvari, a večina je zgolj momentalnih. Hitro izgubi zanimanje zanje in se poda v nove vode. Tako pač je. Zato naj vas razveselim, da bo najbrž tudi ta blog zamenjala za kaj tretjega.