danes kuha Dr. Oetker

Mama ima danes rojstni dan. Vsa gospodinjska opravila zato mirujejo. Vsaj enkrat letno si vsaka gospodinja zasluži "day off"!
Danes zato kuha Dr. Oetker.

Aja, najboljši sosed ponuja 40% popusta, drugače itak ne bi kupili te nezdrave hrane. Občasno pa takšno ameriško kosilo ni preveč škodljivo. Vsaj upam da ne. Okus ni tako slab.

priplavala nazaj

Helou, helou! Vrnila sem se že včeraj (tako kot sem tudi obljubila), a sem najprej morala "napisati" blog domačim (beri: povedati kako je bilo na morju). Moje pripovedovanje se je zavleklo pozno v noč.
Domačim res ni bilo težko razložiti kaj vse se je zgodilo. Zdaj pa sem pred dilemo. Povedati po resnici in pokazati fotke ali se raje nekaj izmisliti in še naprej ostati "anonimna"? Če storim prvo, bom zapisala vse, brez dlake na jeziku, v kolikor pa uporabim drugo možnost bo zapis bolj suhoparen. Sami presodite kaj sem spackala...

Na kratko: delavnice so bile super; "skupni večeri" zanič; kopanje&vreme OK; zredila se nisem :), čeprav sem jedla 5x na dan;

Na dooolgoo:
Na morje (oz. aktivne počitnce) sem se odpravila z mešanimi občutki. Najbolj sem se veselila tega, da bom lahko cel teden (cel teden!) preživela brez kričanja, brez obtoževanja in prepirov, brez prijateljev in računalnika, a mi kljub temu ne bo dolgčas.
Kljub temu pa je v glavi prevladovala ena sama misel. Kako se bom vključila v družbo? Večkrat sem že povedala, da težko navežem stike z vrstniki. Pri slednjem me ovira predvsem to, da se ne počutim dobro v svoji koži (btw, zato tudi hujšam). Ko se s kom pogovarjam, imam vedno občutek da me sogovornik ocenjuje in gleda zviška. Tega se nikakor ne morem znebiti. Druga ovira je ta, da sem zaprta vase. Nerada razlagam o svojih občutkih, o dogodkih in svojem življenju nasploh. Odkar pišem blog, mislim da sem bolj komunikativna in odprta. Pa tudi scer raje pišem kot govorim.

Kje sem zdaj ostala? Aha. Na morje sem prispela proti večeru. Najprej formalnosti - ime, priimek, osebni dokument - nato pa sem dobila številko sobe. S potovalko sem se vzpenjala po stopnicah in se vse bolj približevala zvoku smehljanja. Na hodniku so (predvidevam) sedeli moji vrstniki in se veselo pogovarjali. Ko so me zagledali so malo utihnili in (najbrž) čakali na pozdrav ali kaj podobnega. Bilo jih je okoli 15 - morda manj. Na hitro sem jih pogledala in se odpravila naprej po hodniku. Nisem jih pozdravila, enostavno ni šlo. Čutila sem kako mi je obraz rdeči in silovito odprla vrata sobe. Bila sem na varnem, kajti bila je prazna. V trenutku sem bila spet "normalna". Izbrala sem si posteljo in se malo razgledala. Kmalu je vstopila sošolka in se mi vrgla v objem. Bila je vesela, da sva skupaj v sobi, jaz pa srečna ker vidim znan obraz. Potem sva šli na hodnik in se pogovarjali. Tudi njej je bilo neprijetno, ker ne pozna nikogar razen mene. Sledila je večerja in po njej skupinski večer. Malo smo se predstavili med sebej in podobno. Bilo je kar prijetno. Potem smo se poslovili in sledil je nočni počitek. V sobi sem bila sama. Vsi ostali so se na hodniku družili med seboj. Vem, lahko bi šla ven, lahko bi se pogovarjala, a raje sem sem vključila mp3 in zaspala.

Ostali dnevi so potekali tako: zajtrk ob osmih, skupinsko delo do kosila, kopanje po kosilu in družabe urice po večerji. Najbolj sem uživala v delavnicah. Naučila sem se res veliko novega in koristnega iz različnih področij. Oh, kaj bi dala da bi se lahko celo leto učila na takšen način. Dobila sem celo malo več poguma da se vpišem na medicino. A, nič še ni odločeno.
Pri kopanju sem ugotovila, da še vedno znam plavati in da bo potrebno še shujšati. Pomembna ugotovitev je tudi ta, da v vodi nisem nič bolj družabna. Sicer pa je bilo kar OK - morje čisto, voda topla, le sonca ni in ni bilo.
Nočna mora se je začela po večerji. Družabni večeri so bili najtežji del dneva zame. Organizatorji naj bi pripravili tematske igre za vsak dan posebej (baje, da so imeli v mislih takšne, ko vseh 50 udležencev sedi v krogu). A mladi mojih let si tega seveda ne želijo. Kdo bi se večer za večerom rad igral? Brez veze, pojdimo raje na žur! Tako so načrti organizatorjev hočeš/nočeš odpadli. Alkohol je tekel v potokih in zvočnike je skoraj razneslo. Naj samo poudarim, da so bile prvi dan vse škodljive substance prepovedane in obvezen nočni mir po 23. uri. A če si šel mimo nadzornika s piksno pira se ti je prijazno nasmejal in ni rekel nič. Zakaj je potem prvi dan povedal hišni red? Da ni bilo dolgčas?
Anyway, nobenega izmed "družabnih večerov" se nisem udeležila. Priznam, lahko bi se. A zakaj hudiča bi se nalivala z alkoholom in ostalimi substancami? Da bi bila cool, da bi bila družabna in sproščena? NE, raje takoj umrem! Saj vem, zdaj sem pa jaz tista ta čudna.
Morda pa bom kdaj v prihodnosti spremenila svoje mnenje in se bom še smejala temu zapisu. Saj poznate tisti rek o zarečenem kruhu, kajne?

Ne da se mi več pisati, čeprav imam še marsikaj za povedati.

P.S. Izbrala sem prvo možnost, a brez fotk.

(od)pakiram še danes

Ja, pa je prišel tisti dan. V določenih trenutkih sem si želela, da ne bi prišel tako hitro (ali pa nikoli), večinoma pa sem komaj čakala nanj. Polna pričakovanj in optimistično razpoložena srkam topel čajček. Za en teden se bom torej odpočila od kričanja, od problemov, od izoliranosti. Malo čudno se sliši, saj vem.
Že od ranega jutra hodim po hiši in spravljam stvari v kovček. Včeraj sem sicer že malo začela. A vse skupaj bolj tako, površinsko. Danes gre zares. Pravkar razmišljam kaj bi še vzeti s seboj. Kovček bo počil po šivih, a kljub temu bom kaj pozabila.


Torej dragi moji. Privoščila vam bom en teden pavze. Na morju najbrž ne bo tako enostavno priti do računalnika. Če pa bo kje kakšna možnost, bom seveda takoj začela blogat. Uživite!

P.S. Vrnem se sedemindvajsetega - Avgusta, kakopak!

misija: kopalke

Tisti, ki dokaj redno spremljate moj blog veste, da se v ponedeljek odpravljam na morje. Slednje je bilo tudi glavna motivacija, da sem v zadnjem mesecu izgubila 7 kilogramov. Okej, res je da so mi hlače prevelike in da mi majčke lepše pašejo. Toda resnici je potrebno pogledati v zobe oči. Kjub vsem naporom, moje telo ni izklesano kot bi si želela. Saj vem, saj vem - morala bi res garati in to več kot borih 30 dni, od katerih sem jih 15% "prešpricala". Po drugi strani pa se spet oglašajo tiste angelske misli, ki pravijo: "Saj veš debuluška. Nihče ni popoln. Dobro veš da si tudi ti nihče." (Priznam, preplonkala sem: Nobody's perfect. I'm nobody.) Da, najbolje se je tolažiti. In se smiliti sam sebi. V tem sem presneto dobra.

No, kakorkoli že... Misija: kopalke je zaključena. Uspelo mi je dobiti dva dokaj ugodna modela (dodatna posezonska znižanja znajo biti še kako koristna) .V bistvu se med seboj razlikujeta zgolj v barvi in spodnjem delu. En par je črn in z navadnimi hlačkami, drug pa je rdeč z brazilkami.

Tu je še slika. Mimogrede, na meni ne zgledajo niti pol tako dobro kot na njej.
P.S. Če se boste naslednji teden kaj potepali po slovenski obali, upam da me ne boste srečali. Vsaj ne v kopalkah.

The Big Red Button Game

Če vam je dolgčas, se malo poigrajte... (btw, ko boste končali lahko začnete ponovno)



Put The Big Red Button on your site

prenova stanovanja & rezultati hujšanja

Mama ravnokar ureja vso potrebno birokracijo za odobritev kredita. Lahko bi ga že imela v rokah, če ni bi bil ravno čas dopustov. Kaj moreš, je treba pač počakat, da se odvetnica vrne iz počitnikovanja. Ker sva torej zaenkrat bolj na tesnem z denarjem, sva stanovanje začeli preurejati kar sami.
V soboto sva odstranili stare tapete, naslednji dan pa sva nalepili nove. Zdaj razumem, zakaj ljudje samo belijo stene. Za "preobleko" 3 sten sva potrebovali več kot pol dneva. Ne vprašajte kako dolgo sem pospravljala kar je ostalo. Pa saj je bilo kar zabavno. Pod starimi tapetami sem odkrila zanimivi karikaturi (predpostavljam, da sta delavca narisala drug drugega). Mogoče ju slikam in dam na blog. Včeraj sva načrtovali še barvanje oken, a enostavno nisva uspeli.
Poleg prenavljanja stanovanja, je prejšnji teden minil v znamenju tekanja po trgovinah. Iskali sva primerno pohištvo in kuhinjo. Seveda gre ponovno za najugodnejšo varianto. Na koncu je bilo nekako takole: kuhinja, miza in stoli iz Mercatorja, spalnica in predsoba iz Lesnine ter dnevna soba iz Rutarja. Kopalnica in shramba zaenkrat osteneta takšni kot sta.
Jutri pridejo montirati spalnico. Seveda sem zopet jaz dežurni ključar (mama je v službi).

Danes je točno en mesec, odkar sem zares začela hujšati. Rezultati...? Rezultati so in to pozitivni, a vseeno preskromni. Pa saj veste kako pravijo - bolje vrabec v roki... - kako že gre?
Torej, na dan začetka hujšanja sem imela 79,6kg. Danes zjutraj pa 72,5kg. Če mi je ostalo še kaj matematičnega znanja, mislim da sem shujšala 7 kilogramov. In če se ne motim, je moj ITM še vedno previsok. Saj vem, to ni realni pokazatelj in bla bla bla. Ampak še vedno sem predebela. Predebela, da bi bila sproščena, družabna in samosvoja. Do nadaljnega bom še vedno "družbeni privesek".
Kako pa se rezultati kažejo v praksi? Majčke niso več tako oprijete kot so bile nekoč, hlače so mi prevelike in pas je zategnjen bolj kot je bilo možno včasih. Še vedno pa bo debeluška prehodila in preiskala 8 trgovin, da bo našla oblačila zase.

kaj je počela debeluška?

Na kratko: študentsko delo, dokončna prekinitev zavezništva z očetom, nakup stanovanja

Na doolgo:
Debeluška je prvič (no, če ne štejem podaje kupončkov za hrano na neki prireditvi) v svojem življenju delala preko študenta. Izkušnja je bila zelo pozitivna - v smislu samostojnosti, ipd. Delovno mesto, je bilo oddaljeno približno 15 km. Tam pa je bilo potrebno priti po načelu "znajdi se sam". Dvakrat sem šla z avtobusom, petkrat s kolesom, ostalih petkrat pa me je peljala mama. Vse skupaj je bilo koristno tudi zame. Cel dan sem bila na nogah. Uspelo mi je izgubiti približno 2 kg.
Delala sem v trgovini z oblačili, igračami, kozmetiko in nakitom. Najtežje je bilo prva dva dni, ko nisem imela pojma kje je kaj. To je bila delno tudi krivda šefice. Ko sem prišla, mi je rekla samo: "To je ženski oddelek, to je moški oddelek, tam je pa za otroke. Zdaj pa zloži tiste hlače." Toda z veliko spraševanja, prelaganja kupov in zlaganja, sem bila po 5 dneh že popolnoma domača. Najraje sem imela stranke, ki so točno vedele kaj želijo in če tega nismo imeli, so pač odšli. Težavneje je bilo s tistimi, ki so "samo gledali". Neprestano sem jih morala nadzirati (da si nebi česa nezakonito prilastili).
Nekaj stvari pa me je tudi motilo. Če sem šefico kaj prijazno vprašala, me je odslovila z besedami "nimam časa". Ko pa ji je postalo dolgčas, mi je začela na dolgo in široko razlagati kje najdem določena oblačila. OK, pa naj bo po tvoje. In še ena stvar. Zmenili sva se, da bom delala do 15. avgusta. Potem pa mi včeraj reče: "Veš, jaz te zdaj več ne rabim. Zdaj imam čas in bom jaz delala namesto tebe. Denar ti bom nakazala na tvoj račun. Pa lepe počitnice."
Če povem po resnici, mi je delo začelo ob določenih trenutkih kar malo presedati. V enajstih dneh sem zaslužila 180 EUR. Ni slabo!

Glede zavezništva z očetom... Ne vem kaj sem že napisala o tej tematiki in česa še nisem. Enkrat, ko bom imela res obilo časa, neverjetno veliko volje in ko bom umirala od dolgčasa, bom napisala celotno zgodbo. Naj povem samo to, da mama in oče živita ločeno, čeprav živimo v isti hiši. Kako to? Ne pogovarjata se (razen ko drug drugega obtožujeta), ločeno spita in plačujeta položnice, ati pa hodi na kosilo k svoji mami.
Marsikoga bi stvari navedene zgoraj strle. Jaz sem vsega tega že navajena. Ponavadi sedim v kotu in nemo opazujem. Trenutno sem na mamini strani, do pred kratkim pa sem bolj držala z očetom. Vendar je storil usodno napako...
Nikoli nismo imeli veliko denarja, ampak smo se iz meseca v mesec kar lepo preživljali. Veliko je bilo stvari, ki si jih nismo mogli privoščiti, a smo kljub temu živeli življenje srednjega sloja. Nikoli nismo šli na morje za več kot teden dni. Letos pa se je ati odločil, da gre v vsakem primeru na morje. Rezerviral je hotel (polpenzion) in 2 tedna vnaprej prigovarjal mamo sestro in mene, da naj gremo z njim. Sestra je rekla da bo šla, ampak šele zadnjih nekaj dni. S to odločitvijo si je predvsem obetala nove kopalke. Midve z mamo pa sva bili absolutno proti. Namesto, da gre na morje, naj raje plača položnice (če povem po resnici, smo kar globoko v dolgovih)! Neee, on bo raje zapravil 700 EUR, da bo sam hodil po plaži. Naj povem še to, da nikoli ni bil "nor" na morje. Točno vem, kdo mu je predlagal to čudovito idejo.
Zgodilo se je torej tako, da je ati šel sam na morje za 10 dni, sestra pa se mu je pridružila zadnje 3 dni. Vseeno pa ni dobila novih kopalk.

Mama je že dalj časa hotela postranski vir zaslužka. Plača, ki jo ima tenutno, pač ne zagotavlja zadostne vsote za preživljanje dveh srednješolk. Enkrat sem že pisala o tem, da namerava kupiti kafič. Vendar iz tega ni bilo nič. Kljub nešteto prevoženim kilometrom, vsaj petdeset ogledov in na desetine različnih kalkulacij. Vse brez uspeha.
Pred kratkim pa se ji je nasmehnila sreča. Stanovanje skoraj v središču mesta, 60m2, neopremljeno, cena 60.000 EUR. Odlična priložnost. Povrhu vsega se zna mama odlično pogajati. Končna cena je bila 55.000 EUR! Neverjetno kaj (s tem ne mislim na ceno, ampak na mamine pogajalske sposobnosti)? Tudi sama sem prispevala nekaj malega, ostalo pa seveda kredit. Kupili sva ga na skrivaj. Sestri in očetu nisva povedali še ničesar. Enkrat bom res razložila zakaj.

To bi bilo uglavnem vse.

ko Google "pozabi" tvoje geslo

Waw, uspelo mi je! No, lepo od začetka.

Odkar se je na Blogger možno prijaviti kar z Google accountom, sem to z veseljem uporabljala. Itak živimo v svetu, kjer je preveč kod, gesel in različnih identitet. Nikoli nisem pomislila na slabost takšne storitve. Vse večji monopol Googla ni OK, to sem občutila na lastni koži.

Tam nekje okoli 20. julija sem želela spisati novo veleumo objavo, ki sem jo delno že sestavljala v svoji glavi. Kot običajno grem na vstopno stran in vtipkam uporabniško ime in geslo. Malo počakam... Pojavi se sporočilo v smislu "geslo in uporabniško ime se ne ujemata". Mislim si OK, malo sem se zatipkala. Ponovim prejšnji postopek, tokrat z večjo previdnostjo. Sporočilo izpred nekaj trenutkov se ponovi. Priprem oči, zmedeno pogledam in poskusim znova... in znova in ponovno, pa še enkrat in še nekajkrat. Sporočilo se ponavlja.

Včasih pride do motenj in napak tudi pri "tavelikih". Rečem si, da bom poskusila ponovno čez nekaj časa. Medtem pa malo surfam po internetu. Ker se tovrstno opravilo ponavadi precej zavleče pri meni, popolnoma pozabim na blog in vse ostalo.
Potem poskusim naslednji dan. Sporočilo ostaja enako. Pregledujem vsako črko posebej in čedalje manj mi je jasno vse skupaj. Potem grem na Gmail, tudi tam poskusi ne obrodijo sadov. Da bi pozabila geslo, ki ga uporabljam večkrat dnevno je nemogoče. Taisto geslo uporabljam še na forumu, tam me uspešno vpiše. Poskusim še z druge strani. Sestrin in mamin račun normalno odpre. S požarnim zidom ali čemu podobnim ni nič narobe.


Potem se spomnim rešitve... t.i. "varnostno vprašanje"! Naj povem kakšno je? "Hrana, ki jo imam rada že od nakdaj...". Razmišljam in poskušam: pizza, pica, čokolada, cokolada, pomfri. A vse brez uspeha. Le kaj sem takrat mislila, ko sem si zastavila takšno vprašanje?

Potem za nekaj časa pozabim na težave, danes pa spet poskusim. Poglej, poglej. Čudežno se vpišem z geslom in uporabniškim imenom, ki ju znam natipkati že kar na slepo. Kaj je bilo narobe še zdaj ne vem. Očitno je Google malo "pozabil" moje geslo. Se je tudi vam že zgodilo kaj podobnega?