kriza...

Uf, tole hujšanje je težje kot sem pričakovala. Na začetku sta tista 2 kilograma kar odletela. Tehtnica očitno štrajka. Noče in noče se premakniti navzdol! Mojo misijo otežuje še čudovito poletno vreme. Če sem zunaj samo 5 minut, postane koža rdeča, kljub ZF 35. Občutljiva koža je še ena izmed stvari, ki sem jih "pobrala" po mami.

Torej mi ne preostane nič drugega kot potenje med štirimi stenami. Danes sem počela že skoraj vse. Trebušnjaki, hoja, sobno kolo, počepi. Bodite veseli, da v tem trenutku niste zraven mene. Vsa rdeča v obraz in prepotena tipkam objavo za moj ubogi blog. Naj ne omenim, da komaj sedim na stolu (ja, sobno kolo ni najbolj udobno), na nogah pa čutim vse mišice. Ah, kako je življenje lepo!

Dovolj pritoževanja. Debeluška bodi optimistična. Saj bo, saj bo. Predstavljaj si tiste kopalke na sebi... pa ne v tem trenutku! potem, ko boš shujšala.

Btw, danes zjutraj: 76 kg.

sobota, 14.

Čudna je tale sobota danes. Ne morem se odločiti ali je posledica včerajšnega "nesrečnega" dne ali zgolj preblisk. Navsezgodaj (beri: ob sedmih) me je zbudil sosed. Očitno je poslušal vremensko napoved in se odločil za jutranjo košnjo. Spanec je bil zato krajši za kakšno uro. Hvala.

Sledil je sprehod z Brikom, ki je zdaj postal že skoraj obvezen za dober začetek dneva. Sicer pa tega danes ni bilo v mojem načrtu. Naš dobri sosed pa je s kosilnico poskrbel, da sem vseeno razgibala telo.
Moram vam povedati, da od rojstnega dneva dalje zopet hujšam. Danes zjutraj se je tehtnica ustavila pri 76,4. Počasi se nižajo tele cifre. Saj veste kako je to (beri: življenje je težko). Z rezultatom nisem bila zadovoljna, zato sem še 30 minut kolesarila na sobnem kolesu. Okoli poldneva je vročina neznosna za razgibavanje na prostem.
Potem sem naredila kosilo. Mama si je zaželela pečen mlad krompir. Zavrtela sem se v kuhinji in v dobre pol ure je bilo postreženo. Sledilo je hvaljenje mojega dela (seveda z mamine strani). To je počela zgolj zato, da sem spekla dodatno porcijo krompirčka. Ob pogledu nanjo, se ji je nasmešek razlezel do ušes (OK, pretiravam). Pa naj še kdo reče, da debelost ni dedna! Mama si je po napornem kosilu privoščila počitek (mislim, da je še zdaj v vodoravnem položaju). Jaz pa sem pomila celotno posodo - tudi tisto z zasušenimi madeži - in pospravila kuhinjo. Še metla in čistilo za odtoke sta se znašla v mojih rokah.

Malo sem utrujena, vendar se ne bom vdala. Zvečer grem z Brikom spet v akcijo. Prehodila bova vsaj 7 km.

17 let, 171cm in 76,7 kg.

Na današnji dan pred sedemnajstimi leti je ob pol enajstih dopoldne na svet prijokala drobcena deklica. Sveže pečena mama je s strahom gledala zdravnike okoli sebe. Otročiček je bil popolnoma ovit v popkovino, koža pa je bila siva. Čeprav je imela za sabo že en porod, se je začela spraševati ali je res drugič postala mama. Deklica namreč ni zajokala. Po tridesetih sekundah, ki so se vsem zdele neznansko dolge, sem pokazala prve znake življenja. Sledil je jok. Tako mamin, kot moj. Če bi mama vedela kolikokrat v naslednjih sedemnajstih letih bo še slišala moje cmerjenje, takrat najbrž ne bi bila tako vesela.

Tako nebogljena sem bila takrat, danes pa stojim na lastnih nogah in se borim proti temu krutemu svetu. Ne maram rojstnih dnevov, ker je preveč hinavčine in neiskrenosti. Vsak ti vošči z besedami: "Vse najboljše za tvoj rojstni dan..." Kdo od njih sploh misli iskreno? Čestitka mora biti iz srca in ne samo zato, da pri poljubu povohaš kakšen parfum nosi slavljenec ali kaj podobnega. Najbolj me razjezijo "stiski" rok. Seže ti v dlan, ti pa imaš občutek, kot da bi držal umirajočo ribo. Obup! Jaz človeku raje ne čestitam, kot pa da bi to storila "zaradi lepšega".

Naj vam povem še nekaj. Imeti rojstni dan med poletnimi počitnicami ni tako enostavno. Če želiš organizirati zabavo, ti to vzame kar precej časa. Od šestih povabljenih, bosta 2 na morju, 1 ne bo imel prevoza, 2 bosta delala preko študenta... in ostali boste skoraj sami.
Prav zaradi zgoraj naštetih vzrokov, sem rojstni dan praznovala že v soboto, 7.7.07 (by the way - kul datum!). Saj je bilo kar v redu. Od povabljenih 6, so se "partya" udeležile 4 prijateljice. Malo smo šle na pico in tko...
V nedeljo pa je prišla na obisk še cela žlahta. Tako da nisem imela časa, da bi kaj napisala na blog. Mami sem pomagala pripravljati hrano in vse ostalo za obiske. Saj vendar ne moreš ponuditi kupljenih piškotov in juhe iz vrečke.

O darilih ne bi kaj preveč razpravljala. Nisem materialistka. Tudi če ne bi prinesli ničesar, bi bila zadovoljna. To je čista resnica! Najbolj sem bila vesela vijolice, ki mi bo popestrila sobo in dišeče sveče iz gela (sem že povedala, da sem nora na sveče?).
Denar, ki sem ga dobila pa bom najbrž posodila (prostovoljno?) mami. Načrtuje nakup stanovanja. Torej odpade nov mobitel... Bom še videla.

P.S. Dieta je šla zopet po gobe! Danes zjutraj 76,7 kg.

dan številka 2 (ali rezultati?)

Izteka se drugi dan mojega hujšanja. Vidni so rezultati, ki glede na moj cilj niso omembe vredni. Kljub temu sem vesela. Kilogram manj ni kar tako.

Vreme mi je prekrižalo današnje načrte. Zakaj julija, ko naj bi bil vrhunec poletja lije kot iz škafa? V takšnem vremenu ne morem pridobivati kondicije. Pogled skozi okno mi nič ne izboljša razpoloženja. Zgleda, da nas nocoj čaka še en naliv. No, vsaj rož mi ni potrebno zalivati.
Da povem še kakšno je bilo včeraj kosilo. Solata z veliko domišljije (stročji fižol + paradižnik + paprika + pol hrenovke + 2 rezini sira, prelijemo z navadnim jogurtom 1,3% m.m. in po okusu dodamo sol, poper, baziliko...). Danes pa je bila na jediniku običajna paradižnikova solata.

Optimističen duh je še vedno prisoten, čeprav počasi čutim, da me zapušča. Jutri bo težek dan. Speciti moram pecivo. Se bom lahko uprla skušnjavi?

dan številka 1 (ali optimizem)

Ponedeljek je nov začetek tedna, dan za nove podvige in čas, da začnem izpolnjevati svojo obljubo o hujšanju. Da pa bi prišla do željenega cilja ni dovolj samo drugačno prehranjevanje, ampak tudi bolj aktiven način življenja.

Budilka me je zbudila že od pol sedmih zjutraj. Tudi Briki (moj kuža) me je z začudenjem pogledal, ko sem ga privezala na povodec. Med počitnicami debeluška običajno spi vse tja do enajste ure dopoldne. Nekaj začetnih korakov po dvorišču in že sva bila na pločniku. Brik je od navdušenja mahal z repom, seveda pa ni pozabil označevati poti. Najbrž zato, da bova našla pot domov, če bi naju ugrabila zlobna čarovnica (tako kot pri Janku in Metki).
Sprehod se je zavlekel v 6-7 km dolg pohod, na katerem so me teniski pošteno ožulili (aaw, peče). Poleti itak hodim bosa, ko pa je potrebno nazaj v čevlje, je kriza. Naslednjič bom šla najbrž kar v natikačih.

Po sprehodu je sledil mlačen tuš. Vam povem, ni boljšega! Zdaj bo potrebno še pomiti posodo in do konca pospraviti sobo. Še prej pa zajtrk - lubenica in voda.

P.S.: ob priložnosti vam predstavim Brika in priložim njegovo fotografijo.