trgatev

Pravijo, da tisti Slovenec ki nima svojega vinograda, enostavno ni pravi Slovenec. Bo že držalo. Slovenija je dežela vinogradov (in gozdov).
Vinograd, ki je zdaj v očetovi lasti je prvotno pripadal dedku. Uradni prepis sta naredila kakšni 2 leti nazaj. Fora je v tem, da se mojima tetama še zdaleč ne sanja, kdo je lastnik. Zanimivo bo videti njuni faci, ko bomo brali oporoko (a ni to enkrat v roku dveh mesecev?). Obe sta namreč želeli ta košček zemlje zase, da bi prodali in s tem zaslužili, čeprav nikoli nista prispevali niti centa. Pa bomo raje kdaj drugič o tem.

Imeli smo se lepo, zahvaljujoč super vremenu in dobri volji. Ati je zadovoljen s količino in kvaliteto pridelka. Vsi ostali pa prav tako.

Tu je nekaj fotk:

naš vinograd (kako je nebo modro!)

"izropane" trte

sosedova zidanica - tu se lepo vidi kako strmo je pobočje

še pogled med vrstami, ki vodijo več 10 metrov daleč

naš pridelek - 400 trt je dalo 750 litrov mošta

Fotografije so posnete s setrinim SE K320i. Sej vem - podn. Iščem sponzorja, prostovoljni prispevki dobrodošli :)

dedek je obvisel

Zgodba o možu in ženi
Četrtek, 6. september je bil lep dan za mnoge. Starejša gospa blizu osemdesetih let je vstala po nekaj minutnemu kikirikanju petelina. Kot vedno se je najprej počesala in uredila, nato pa odšla v trgovino. Zase in za moža je kupila isto kot običajno - pol kilograma kruha, margarino in jogurt. Med potjo domov je srečala sovaščanko in spregovorila nekaj besed z njo. Potem je pozajtrkovala in se odpravila na vrt. Kljub svoji že častitljivi starosti je še dovolj vitalna in samostojna, da sama skrbi zase.
Potem je prišel ven njen mož. Pomagal ji je pri pobiranju fižola. Tudi on je že imel lepa leta - 75 pomladi je preštel. Razen občasnih nestrinjanj sta se kar dobro razumela. Gospa je odšla kuhati kosilo, gospod pa je malo posedel zunaj. Na dež se je pripravljalo. Okoli enih popoldne sta pojedla kosilo in nato igrala karte. Zunaj je lilo kot iz škafa, zato sta poiskala sodobno obliko razvedrila (beri: televizijo). Gospa je medtem še pomila posodo. Mož se je po počitku oblekel in šel ven. Dež je ponehal in posijalo je sonce.
Žena je pogledala svojo telenovelo in začela pripravljati večerjo. Začelo se je temniti. Vedela je, da se bo soprog vsak čas prikazal in zato je pripravila mizo. Bilo je že pozno. Odšla je na dvorišče in poklicala moža. Ni se oglasil. Nekajkrat je še poskusila, nato pa si je oblekla jopico. Hladen zrak je božal njen zguban obraz. Sprehodila se je po vrtu in prišla do drvarnice. Bila je odklenjena. Vedela je da je mož v bližini, saj so vrata drugače zaprta. Vstopila je ... in zagledala soproga. Visel je na vrvi, ta pa je bila pritrjena na tram. Da, obesil se je. Popadla jo je panika. S tresočim glasom ga je nekajkrat poklicala, a odgovora ni bilo. S solzami v očeh in hitrimi koraki je odšla v hišo. Telefonirala je hčerki, ki je stanovala najbližje. Šla je pred hišo in se sesedla na klop. V šoku je pričakala rešilce, hčero in policijo.

Igrali so:
mož, soprog, gospod = moj dedek
žena, soproga gospa = moja babica
hčera = moja teta
sovaščanka = soseda, ki stanuje pri kapelici
rešilci, policija = saj jih poznate

Prve žrtve očitno padajo. Dedek se je opogumil in opozoril na porazno stanje, ki traja v naši "družini". Od nekdaj sem vedela, da sem pristala pri napačnih ljudeh. Štorklja je pač zgrešila dimnik ali dva. Jebeš, tak pač je.
Zamerim mu (dedku). On bi moral biti na mojem pogrebu in ne obratno. Vem, nisem imela poguma in niti zdaj ga nimam da bi storila to. Mami bi se zmešalo in bi pristala v norišnici, ati bi si na sence pritisnil pištolo, sestra pa bi preostanek življenja prejokala ali pa bi postala odvisnica.
Rada bi se rešila tega sveta, ker mi je brezveze živeti. Prosim vas, ne me prepričevat kako je življenje super in kako lahko uživamo, ker to ni res. Pa saj se ne bom ubila. Vsaj zaenkrat (še) ne.

Glede dedka pravijo da se je ubil zaradi bolezni. Kakor je meni znano, razen operacije žolčnih kamnov ni imel drugih posegov. Vedel je, kako super se razumemo pri nas doma. Mislim, da je delno krivo tudi to.
Sicer pa imata levji delež pri tem dogodku moji teti. Tako vsaj pravi mami. Pravi, da ga nikoli nista marali in sta ga podcenjevali. Res je, da ni imel izobrazbe, toda zato si ni bil sam kriv. Med vojno so mu ubili očeta in ket tretji najstarejši je moral poskrbeti za mamo in ostalih 7 otrok. Srce se mu je paralo, ko je gledal nehvaležni hčeri in sam bog mu je namenil tretjega otroka - mojega očeta. Učil ga je stvari, ki jih je znal in bil pri tem ponosen nase.
Dedek je bil res dobrega srca, ampak najbolj skriti kotički so ostali zagrenjeni. Naučil me vožnje s kolesom, pa skupaj sva pobirala lešnike, on je bil tisti ki je hotel da grem v glasbeno šolo. Kljub vsemu mu zamerim.

adijo počitnice, dober dan šola

Kako naj začnem to objavo? Ja, zadnji dan počitnic je in nevem kaj naj rečem. V bistvu vem - prehitro so minile. Vem tudi da nisem vesela. Pa tudi razočarana ne pretirano. Pogrešala bom prosti čas, ki sem ga zapravila na računalniku, pa brezciljno razmišljanje in nešteto minut spanja. Učenje mi nič kaj pretirano ne diši, a slednje je pač nujno zlo. Letos gre namreč zares (3.letnik), sezona lova na ocene se začenja.
Glede veselja. Pravzaprav ga ni. Je samo nestrpno pričakovanje novih dogodkov (filing da se nekaj dogaja v lajfu) in občutek socializiranosti. (komplicirano, ane?)

Včeraj pa je bil lov na šolske potrebščine. Kakšna norišnica, človek kar ne more verjeti. Trgovina DZS-ja nabito polna, kot da bi bilo 70% znižanje. A vseeno sva se z mamo podali v boj. Koliko toplote in telesnih vonjav je bilo zgoščenih v tako majhnem prostoru. Prijatelj Matic bi rekel: "Kle je pa zrak ful gost." (mogoče vam ni smešno, je treba v živo slišat)
Anyway, mama je kmalu obupala in me zapustila. Zagledala se je v izložbo s čevlji. Jaz pa sem se naslednji 2 uri prerivala med prvošolčki, ki se niso mogli odločiti ali bi imeli na torbi batmana ali spidermana. A na koncu mi je le uspelo nabrati vse potrebno. Pozabila sem edigs, ampak tudi brez njega bom preživela.

Zdaj bo pa potrebno še malo pospraviti sobo. Ne upajte preveč, čez 2 dni po ponovno razmetana. V neredu se pač bolje znajdem :D

P.S. V novem šolskem letu vam želim čimveč uspehov in da bi našli svoj smisel življenja. Pa zdravja in ... (ups, to je pa že skor tako kot za novo leto). Fajn se mejte v šoli (oziroma na faksu (oziroma v službi)).

danes kuha Dr. Oetker

Mama ima danes rojstni dan. Vsa gospodinjska opravila zato mirujejo. Vsaj enkrat letno si vsaka gospodinja zasluži "day off"!
Danes zato kuha Dr. Oetker.

Aja, najboljši sosed ponuja 40% popusta, drugače itak ne bi kupili te nezdrave hrane. Občasno pa takšno ameriško kosilo ni preveč škodljivo. Vsaj upam da ne. Okus ni tako slab.

priplavala nazaj

Helou, helou! Vrnila sem se že včeraj (tako kot sem tudi obljubila), a sem najprej morala "napisati" blog domačim (beri: povedati kako je bilo na morju). Moje pripovedovanje se je zavleklo pozno v noč.
Domačim res ni bilo težko razložiti kaj vse se je zgodilo. Zdaj pa sem pred dilemo. Povedati po resnici in pokazati fotke ali se raje nekaj izmisliti in še naprej ostati "anonimna"? Če storim prvo, bom zapisala vse, brez dlake na jeziku, v kolikor pa uporabim drugo možnost bo zapis bolj suhoparen. Sami presodite kaj sem spackala...

Na kratko: delavnice so bile super; "skupni večeri" zanič; kopanje&vreme OK; zredila se nisem :), čeprav sem jedla 5x na dan;

Na dooolgoo:
Na morje (oz. aktivne počitnce) sem se odpravila z mešanimi občutki. Najbolj sem se veselila tega, da bom lahko cel teden (cel teden!) preživela brez kričanja, brez obtoževanja in prepirov, brez prijateljev in računalnika, a mi kljub temu ne bo dolgčas.
Kljub temu pa je v glavi prevladovala ena sama misel. Kako se bom vključila v družbo? Večkrat sem že povedala, da težko navežem stike z vrstniki. Pri slednjem me ovira predvsem to, da se ne počutim dobro v svoji koži (btw, zato tudi hujšam). Ko se s kom pogovarjam, imam vedno občutek da me sogovornik ocenjuje in gleda zviška. Tega se nikakor ne morem znebiti. Druga ovira je ta, da sem zaprta vase. Nerada razlagam o svojih občutkih, o dogodkih in svojem življenju nasploh. Odkar pišem blog, mislim da sem bolj komunikativna in odprta. Pa tudi scer raje pišem kot govorim.

Kje sem zdaj ostala? Aha. Na morje sem prispela proti večeru. Najprej formalnosti - ime, priimek, osebni dokument - nato pa sem dobila številko sobe. S potovalko sem se vzpenjala po stopnicah in se vse bolj približevala zvoku smehljanja. Na hodniku so (predvidevam) sedeli moji vrstniki in se veselo pogovarjali. Ko so me zagledali so malo utihnili in (najbrž) čakali na pozdrav ali kaj podobnega. Bilo jih je okoli 15 - morda manj. Na hitro sem jih pogledala in se odpravila naprej po hodniku. Nisem jih pozdravila, enostavno ni šlo. Čutila sem kako mi je obraz rdeči in silovito odprla vrata sobe. Bila sem na varnem, kajti bila je prazna. V trenutku sem bila spet "normalna". Izbrala sem si posteljo in se malo razgledala. Kmalu je vstopila sošolka in se mi vrgla v objem. Bila je vesela, da sva skupaj v sobi, jaz pa srečna ker vidim znan obraz. Potem sva šli na hodnik in se pogovarjali. Tudi njej je bilo neprijetno, ker ne pozna nikogar razen mene. Sledila je večerja in po njej skupinski večer. Malo smo se predstavili med sebej in podobno. Bilo je kar prijetno. Potem smo se poslovili in sledil je nočni počitek. V sobi sem bila sama. Vsi ostali so se na hodniku družili med seboj. Vem, lahko bi šla ven, lahko bi se pogovarjala, a raje sem sem vključila mp3 in zaspala.

Ostali dnevi so potekali tako: zajtrk ob osmih, skupinsko delo do kosila, kopanje po kosilu in družabe urice po večerji. Najbolj sem uživala v delavnicah. Naučila sem se res veliko novega in koristnega iz različnih področij. Oh, kaj bi dala da bi se lahko celo leto učila na takšen način. Dobila sem celo malo več poguma da se vpišem na medicino. A, nič še ni odločeno.
Pri kopanju sem ugotovila, da še vedno znam plavati in da bo potrebno še shujšati. Pomembna ugotovitev je tudi ta, da v vodi nisem nič bolj družabna. Sicer pa je bilo kar OK - morje čisto, voda topla, le sonca ni in ni bilo.
Nočna mora se je začela po večerji. Družabni večeri so bili najtežji del dneva zame. Organizatorji naj bi pripravili tematske igre za vsak dan posebej (baje, da so imeli v mislih takšne, ko vseh 50 udležencev sedi v krogu). A mladi mojih let si tega seveda ne želijo. Kdo bi se večer za večerom rad igral? Brez veze, pojdimo raje na žur! Tako so načrti organizatorjev hočeš/nočeš odpadli. Alkohol je tekel v potokih in zvočnike je skoraj razneslo. Naj samo poudarim, da so bile prvi dan vse škodljive substance prepovedane in obvezen nočni mir po 23. uri. A če si šel mimo nadzornika s piksno pira se ti je prijazno nasmejal in ni rekel nič. Zakaj je potem prvi dan povedal hišni red? Da ni bilo dolgčas?
Anyway, nobenega izmed "družabnih večerov" se nisem udeležila. Priznam, lahko bi se. A zakaj hudiča bi se nalivala z alkoholom in ostalimi substancami? Da bi bila cool, da bi bila družabna in sproščena? NE, raje takoj umrem! Saj vem, zdaj sem pa jaz tista ta čudna.
Morda pa bom kdaj v prihodnosti spremenila svoje mnenje in se bom še smejala temu zapisu. Saj poznate tisti rek o zarečenem kruhu, kajne?

Ne da se mi več pisati, čeprav imam še marsikaj za povedati.

P.S. Izbrala sem prvo možnost, a brez fotk.

(od)pakiram še danes

Ja, pa je prišel tisti dan. V določenih trenutkih sem si želela, da ne bi prišel tako hitro (ali pa nikoli), večinoma pa sem komaj čakala nanj. Polna pričakovanj in optimistično razpoložena srkam topel čajček. Za en teden se bom torej odpočila od kričanja, od problemov, od izoliranosti. Malo čudno se sliši, saj vem.
Že od ranega jutra hodim po hiši in spravljam stvari v kovček. Včeraj sem sicer že malo začela. A vse skupaj bolj tako, površinsko. Danes gre zares. Pravkar razmišljam kaj bi še vzeti s seboj. Kovček bo počil po šivih, a kljub temu bom kaj pozabila.


Torej dragi moji. Privoščila vam bom en teden pavze. Na morju najbrž ne bo tako enostavno priti do računalnika. Če pa bo kje kakšna možnost, bom seveda takoj začela blogat. Uživite!

P.S. Vrnem se sedemindvajsetega - Avgusta, kakopak!

misija: kopalke

Tisti, ki dokaj redno spremljate moj blog veste, da se v ponedeljek odpravljam na morje. Slednje je bilo tudi glavna motivacija, da sem v zadnjem mesecu izgubila 7 kilogramov. Okej, res je da so mi hlače prevelike in da mi majčke lepše pašejo. Toda resnici je potrebno pogledati v zobe oči. Kjub vsem naporom, moje telo ni izklesano kot bi si želela. Saj vem, saj vem - morala bi res garati in to več kot borih 30 dni, od katerih sem jih 15% "prešpricala". Po drugi strani pa se spet oglašajo tiste angelske misli, ki pravijo: "Saj veš debuluška. Nihče ni popoln. Dobro veš da si tudi ti nihče." (Priznam, preplonkala sem: Nobody's perfect. I'm nobody.) Da, najbolje se je tolažiti. In se smiliti sam sebi. V tem sem presneto dobra.

No, kakorkoli že... Misija: kopalke je zaključena. Uspelo mi je dobiti dva dokaj ugodna modela (dodatna posezonska znižanja znajo biti še kako koristna) .V bistvu se med seboj razlikujeta zgolj v barvi in spodnjem delu. En par je črn in z navadnimi hlačkami, drug pa je rdeč z brazilkami.

Tu je še slika. Mimogrede, na meni ne zgledajo niti pol tako dobro kot na njej.
P.S. Če se boste naslednji teden kaj potepali po slovenski obali, upam da me ne boste srečali. Vsaj ne v kopalkah.